Akademijski profesor, skladatelj Pavel Mihelčič je tako kot smo napovedali predstavil svojo Resolucijo o nacionalnem zavedanju svobodnega prostora za glasbeno ustvarjalnost. Objavljena je v celoti, saj predstavlja nadvse aktualno podobo glasbene kulture in kot taka pomeni del nacionalnega kulturnega programa, čeprav je ni napisalo in sprejelo Ministrstvo za kulturo.
Pavel Mihelčič med predstavitvijo Resolucije, foto DSS
Glasba zavzema v slovenskem prostoru časa velik prostor. V njem – v tem
prostoru pa se ne počuti dobro. Počuti se rabljena, pa hkrati tudi izrabljena.
Glasba ima svoj prostor v slišanem prostoru, in v tem prostoru je vsak dan na voljo 1440 minut – 24 ur. Vsako minuto se nekje zazna glasba. Vsaka glasba pa ima svojega ustvarjalca – skladatelja, avtorja glasbe in besed – kadar so. Ustvarjanje je srž glasbene umetnosti, ne glede na to, za kakšen namen je ustvarjena. Bili so časi, v katerih je imela glasba le nekaj razdelkov. Nastajala je za verske obrede, ob delovnih navadah, za razvedrilo. Teh razdelkov je vse več; ne moremo vedeti, koliko jih bo še nastalo. Prišel pa je čas, v katerem se je glasba nezadržno uklonila nareku kapitala. Spoprijateljila se je z industrijo, še bolje – industrija je našla svojo sužnjo – glasbo. In tako je izpostavila svojo uporabno vrednost.
Pavel Mihelčič v Slovenski filharmoniji, foto Marijan Zlobec
Glasba z vsemi svojimi slogovnimi in drugimi načini izražanja zasleduje
idealne motive ustvarjalnosti. Od tod toliko različnih načinov in različnih namenov. Čeprav so cilji različni, pa gre vendar v vseh primerih za doseganje kakovosti.
Kakovost v vseh zvrsteh ima različne stopnje. Merila izpostavijo kritično
usposobljeni posamezniki, producenti, medijske hiše in tisti, ki jim je glasba namenjena – poslušalci.
Pavel Mihelčič in tenorist Piotr Beczala, foto Marijan Zlobec
Ker je glasba v večini primerov stvaritev posameznika, ima ta posameznik – avtor, skladatelj – moralno in materialno pravico do zaščite in plačila svojega dela. Vsako javno predvajanje (radio, televizija, koncerti, elektronski predvajalniki) pomeni uporabo avtorskeg dela. Ker je avtor – skladatelj zasebna oseba, je materialna in moralna zaščita njegovega dela njegova zasebna lastnina. Ker gre v vseh primerih tudi za promocijo države, je dolžnost in interes države moralna zaščita in pomoč, saj gre z umetniško izstopajočimi deli vseh zvrsti tudi za predstavitev in dvig ugleda države doma in v svetu.
Pavel Mihelčič, foto Marijan Zlobec
Zakonska ureditev zaščite avtorskih del v Sloveniji ni v prid posamezniku. Zakonska ureditev (ZKUASP) stopa nad avtorja, z njim ravna kot s podrejeno osebo. Prevladujejo interesi države. Poskusi, da bi v popularni glasbi (najbrž pa še kje drugje) zaščitili slovensko besedo, so se pokazali kot neustrezni, saj omogočajo izmike in navedbo razlogov, ki nimajo stvarne podlage. Sprememba uveljavljenega zakona bo nujna – vendar z večinsko podporo stroke.
Mediji se uklanjajo politiki kapitala. Okrog 50 slovenskih radijskih postaj, več kot deset televizijskih hiš, vsaj tri časopisne hiše ravnajo z glasbo kot s potrošnim blagom, saj je zanemarjen interes slovenske ustvarjalnosti in favoriziran vpliv tuje ustvarjalnosti.
Pavel Mihelčič kot pianist, foto Marijan Zlobec
Tuja ustvarjalnost prodira na vsa področja glasbenega ustvarjanja. Za
promocijo slovenske glasbe je prostora vse manj. Radijski programi nacionalne radijske hiše so glede slovenske glasbe oslabljeni. V bogatitev glasbenih arhivov se vlaga premalo. Uzakonjene kvote niso (ne glede na zvrst) spremenile odnosa do slovenske ustvarjalnosti. Niso ga spremenile do zabavne glasbe, še veliko manj pa so storile za promocijo slovenske umetniške glasbe.
Popularna glasba in jazz širita prostor tuji glasbi. Ta ne opravlja pričakovane vloge glede pozitivnega stika s tujo ustvarjalnostjo, narobe, s svojo nekritično navzočnostjo zavira razvoj domače ustvarjalnosti.
Resna oz. umetniška glasba je potisnjena v medijski geto, ki ga je pred
več kot petdesetimi leti dobrovoljno sprejela nacionalna radijska hiša.
Vrednotenje vseh vrst zabavne glasbe je prepuščeno trgu. Ker prevladujejo komercialne – zasebne radijske in lokalne televizijske postaje, so njihovi programi v veliki večini oblikovani s tujo glasbo. Glasba slovenskih avtorjev je manjšinska. Na dlani je, da je izbira programa prepuščena oblikovalcu sporeda, ti pa so – kar je kot na dlani – naklonjeni tuji glasbi. Kvote, ki naj bi vplivale na sestavo sporedov, se ne obnesejo. Obnašanje radijskih in TV postaj je nevzdržno.
Slovenska glasba v SF, foto Marijan Zlobec
Popularna glasba mora imeti v Sloveniji svoj stalni prostor. Postopno naj zavzame vsaj tretjino tega prostora. Toliko prostora si bo pridobila s postopnim dvigovanjem kakovosti. Skrb za kakovost mora biti usklajena z zavzemanjem najmanj tretjine slušnega območja. Kakovost bo treba doseči postopno kot prioriteto.
Zaščita avtorskih pravic – moralnih in materialnih – je neodtujljiva last
avtorjev. Izbira načina zaščite je avtorjeva svobodna odločitev. Zahtevamo popolno spoštovanje avtorjevih moralnih in materialnih pravic.
Javni pogovor v SF, foto Marijan Zlobec
Ustvarjalnost je poseben in izstopajoč dar avtorja. Država mora v skladu z evropsko zakonodajo ščiti avtorja kot posameznika, ki s svojim ustvarjalnim delom dviguje nacionalni in državni ugled Republike Slovenije. Razvitost in nacionalni ugled morata biti prioriteti.
Umetniška glasba si zasluži posebno skrb in pozornost. To velja za ves
medijski prostor, za kuturne in državne institucije. Postopno naj ta glasba zavzame do tretjine prostora. Ta prostor je zdaj veliko manjši ali pa ga sploh ni.
Slovenska umetniška glasba je odmevna v slovenskem in svetovnem prostoru. Mediji za ta prostor skrbijo slabo ali pa sploh ne skrbijo. Program ARS je pri tem osamljeni primer. Televizijski programi potiskajo umetniško glasbo v nočni čas, največkrat pa tega prostora sploh ni. Televizijskega programa, ki bi skrbel za posredovanje umetniških dosežkov na vseh področjih – nimamo.
Za slovensko umetniško glasbo vse manj in manj skrbi država. Mediji
zmanjšujejo prostor, ki naj bi ga namenili umetniški glasbi. Pojavljajo se
celo zahteve, da naj se avtorji svojih pravic odrečejo. Umetniška glasba
je potisnjena na trg. Ker je splošna klima tej glasbi nenaklonjena, pomeni potiskanje na trg postopno izničenje umetnosti.
Ustvarjalnost je vse manj navzoča v osnovnem in srednjem šolstvu.
Vzgoja je temeljni način za pridobitev spoštljivega odnosa do glasbene
ustvarjalnosti. Skrb za umetniške dosežke in seznanjanje z njimi mora
biti v celotnem šolskem sistemu prioriteta.
Pavel Mihelčič v Društvu slovenskih skladateljev, foto DSS
To je klic za prebuditev nacionalnega zavedanja svobodnega prostora za
glasbeno ustvarjanje. To je zahteva za boljše vrednotenje slovenske glasbene
ustvarjalnosti. To je klic in zahteva za nacionalno spodbudo Ministrstva za
kulturo in nacionalnih institucij državnega pomena. To je nujni klic za celovito spremembo odnosov do slovenske glasbene ustvarjalnosti.
Glasbena ustvarjalnost je potisnjena na obrobje. Zavedanje, da gre za umetnost, ki ustvarja boljšo podobo nacionalne zavednosti, je zanemarjeno.
Ne zapravimo časa, ki nam omogoča zavedanje o svobodnem prostoru
glasbene ustvarjalnosti. Glasba mora ostati kakovostni presežek našega
življenja. Ne gre za ukrepe, ki bi na papirju ustrezali zahtevam; gre za prelom zavedanja, da ima glasba prihodnost, ki zavezuje. To je klic z zahtevo
sprememb!
Pavel Mihelčič