Od Ivana Cankarja že pokamo po šivih, in prav je tako. Človek njegovega kova si zasluži najširšo pozornost, premislek, oceno in ovrednotenje. Knjige o Ivanu Cankarju izhajajo kot za stavo; nihče, ki kaj da nase, ob Cankarju ne more biti tiho. Cankar je “hujši” od Prešerna. Včeraj so se ga spomnili z literarno matinejo v knjigarni Celjske Mohorjeve družbe ter v knjigarni Konzorcij Mladinske knjige, kjer so predstavili razkošno monografijo Ivan Cankar literarni revolucionar (Cankarjeve založbe), zvečer je bila državna proslava na Vrhniki, v tem “prečudnem kraju”, danes bo v Cankarjevem domu ves dan potekal mednarodni znanstveni simpozij in bo še cel kup dogodkov, kot glasbena upodobitev Cankarjevih pisem v NUK.
Kaj je Slovencem prinesla Skodelica kave ?, vse fotografije Marijan Zlobec
Na omenjeni literarni matineji je bilo v bistvu najtežje vprašanje, kakšen je bil idejni in ideološki profil Ivana Cankarja; kaj je bil ? Da je bil samosvoj in ni pripadal nikomur, je jasno, ampak ne čisto do konca. Zakaj se je v Sarajevu spet obrnil h krščanstvu in Cerkvi in zakaj je na smrtni postelji sprejel duhovnika Frana Saleškega Finžgarja in vse zakramente, nista prepričljivo znala odgovoriti niti avtorja najnovejših knjig o Cankarju dr. Janko Kos in ddr. Igor Grdina.
Cankar je vendarle živel v svojem svetu katoliškega družbenega ustroja, in čeprav je bil po svojih nastopih v javnosti in na predavanjih že socialist in skoraj komunist, je v vsem mišljenju in pisanju prevladal človeški etos.
Prav tako je aktivno sodeloval v družbenih spremembah in dočakal ne le razpad avstro-ogrske monarhije, ampak še nastanek Države Srbov, Hrvatov in Slovencev ter 33 dni zatem Kraljevine SHS.
Premalo pa se govori in piše, da je bil Cankar najelitnejši kulturnik Srednje Evrope. Toliko pomenske in tematske ter idejne polivalentnosti, kot jih ima on, je v onem času v monarhiji ni bilo. Bil je bolj globalen in hkrati iskrenejši. Ampak to morajo Avstrijci sami odkriti, pa še kdo drug.
Literarna matineja Celjske Mohorjeve družbe
Da bi Ivana Cankarja v resnici ubili, nismo slišali besede, kot tudi ni jasno, kdo si je to izmislil. Slišali pa smo, da je imel po padcu po stopnicah še epileptični napad.
Igor Grdina
Igor Grdina je še enkrat spomnil, da je Cankar v borih 42 letih in sedmih mesecih življenja napisal 30 knjig (kolikor jih je njegovih Zbranih del). Ali je to veliko ali ne, še posebej v kontekstu kasnejše slovenske literarne produkcije, je stvar podrobne analize in primerjave, vsekakor je glede na profesionalnost njegovega pisateljskega poklica izjemen podvig.
Janko Kos
Koliko je Ivan Cankar dobil denarja za svoje pisanje, preračunano v današnjem času, še nismo slišali. Grdina mi je zadnjič povedal, da je imel veliko denarja, a je bil kljub vsemu eden bolj redkih danes bi rekli samostojnih umetnikov. Koliko je bilo takih umetnikov v celoti v njegovem času, še nismo slišali; slikarjev, kiparjev, glasbenikov… Morda sto, danes jih je pri Ministrstvu za kulturo registriranih okrog tri tisoč. Se bo dalo ta segment Cankarjevega optimizma primerjalno spoznati šele čez sto let ? Vsekakor bo to bolj jasno in ugledano celoviteje.
Prav tako še ni primerjalne analize celotne letne slovenske umetniške ustvarjalnosti in knjižne produkcije v času Cankarjeve ustvarjalnosti med 1898 in 1918, čeprav seveda Slovenska bibliografija obstaja. Danes je literarna ustvarjalnost Slovencev stokrat večja, prav tako celovita knjižna produkcija.
Če je na leto v Cankarjevem času izšlo le nekaj izvirnih slovenskih romanov, jih je lani v konkuriranju za kresnika menda bilo evidentiranih že rekordnih 178.
Prav tako ostaja odprto, koliko se je Ivan Cankar zavedal svoje evropske literarne pomembnosti. S katerim sodobnikom se je primerjal in koga vse poznal. Danes imamo celo plejado slovenskih kandidatov za Nobelovo nagrado in trdno upamo, da je bo slej ko prej nekdo dobil. Pa to niso konjske dirke.
Portret kiparja Puca
Ob optimizmu pa se lahko vprašamo, ali bo Slovenija kot častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma leta 2022 s prevodi slovenskih del v nemščino, angleščino in še druge jezike znala opozoriti nase z dejansko umetnostjo, ali pa bo ostalo zgolj pri manifestaciji, na kateri bodo na koncu kraljevale kulinarične dobrote v smislu nedosežene zaščite kraškega terana in pršuta ter ponudbe izbranih štajerskih in briških vin.
Tega preboja in afirmacije, tako kot se sedaj kaže mentaliteta in razmišljanje v Društvu slovenskih pisateljev, ne bo. Pisatelji naj vzamejo stvari v svoje roke sami in takoj. Zanimivo pa je, da se je Cankar te svoje odgovornosti zase in za svoje knjige, zavedal od začetka do konca.
Mihael Glavan
Na matineji je posebno točko programa imel Mihael Glavan s predstavitvijo knjige Šopek Cankarjevih pisem iz Slovenskih Goric na Rožnik, kot jih je kot posebno bibliofilsko izdajo med drugo svetovno vojno pravzaprav izdal Tine Debeljak, glavni in odgovorni urednik Doma in sveta ter kulturni urednik Slovenca.
Jože Faganel
Moderator Jože Faganel, dolgoletni urednik Celjske Mohorjeve družbe, je polnemu avditoriju požugal s knjigo dr. Franceta Bernika Ivan Cankar in Mohorjeva družba, s čimer je hotel dokazati, da je bil Cankar pravzaprav mohorjan, a seveda ni bil; pri Mohorjevi družbi je izdal le eno knjigo.
Pavle Ravnohrib
Dramski igralec Pavle Ravnohrib je prebral dve črtici. Iz Svetega obhajila je bilo prepričljivo razbrati, kakšna je bila nekoč revščina, v primerjavi z današnjim časom.
Kaj vse bi bil potem Cankarjev optimizem danes ? V bogatih kočijah se vozijo, je Cankar pisal: danes pa milijoni ali že skoraj vsi, le da so kočije na motorni pogon.
Marijan Zlobec