V Rdeči dvorani Magistrata je bil premalo opažen in obiskan koncert OSCE – Organization for Securty and Co-operation in Europe v organizaciji avtonomne pokrajine Furlanije – Julijske krajine in Amici della Musica iz Udin (Vidma) ter MOL in Italijanskega inštituta za kulturo v Ljubljani.
Luisa Sello in dr. Danilo Türk, vse fotografije Marijan Zlobec
Kulturni projekt OVSE, kot kratico prevajamo mi, ima zelo preprosto sporočilo: glasba je nosilka miru in tolerance, v medsosedskih odnosih (tu Italija in Slovenija) pa povezuje različne kulture in narode, države in politike, čas in prostor.
Luisa Sello
Dr. Danilo Türk je v pozdravnih besedah spomnil na moč glasbenega izročila v kontekstu miru. Po njegovem ima mir dva pomena: odsotnost vojne in stanje duha, ki se kaže kot mir v duši. Današnji svet najbolj potrebuje slednje: mir v naših dušah, ki pa ga v sedanji Evropi vedno bolj izgubljamo.
O odnosih med Republiko Italijo in Republiko Slovenijo je dr. Danilo Türk spomnil na Koncert prijateljstva, ki je bil na tržaškem Velikem trgu 13. julija 2010, ko so skupaj nastopili glasbeniki iz Italije, Hrvaške in Slovenije pod dirigentskim vodstvom legendarnega Riccarda Mutija, v Trst so prišli vsi trije predsedniki držav; takrat je bil predsednik sam Türk, česar pa ni omenjal, saj je raje poudaril izjemen odmev, ki ga je dogodek za sodelovanje med državami imel že tedaj in se pozitivno kaže še sedaj.
Stefano Cerrato
V imenu Italijanskega inštituta za kulturo v Soveniji je spregovoril njegov direktor ali kulturni ataše Stefano Cerrato, ki je med drugim omenil podpis sporazuma o kulturnem sodelovanju med Italijo in Slovenijo, kot konkreten primer skupnega nastopanja pa sam koncert z italijanskimi, slovenskimi in ruskimi glasbeniki in glasbenicami ter eno plesalko.
Kitarski kvartet
(Pred kratkim smo tu že poročali o konkretni denarni podpori italijanskega zunanjega ministrstva pri gostovanjih italijanskih glasbenikov na 66. Ljubljana Festivalu, kot se je pokazalo pri dveh predstavah Rigoletta z opero iz Genove z Leom Nuccijem v naslovni vlogi, koncertom I Solisti Aquilani in koncertom orkestra Filharmoniki Scale iz Milana).
Organizacijska duša glasbenega projekta pa je bila mednarodno znana profesorica in solo flavtistka Luisa Sello, ki je v Ljubljano prišla z gostovanja v Avstraliji in po koncertu v Novem Sadu. Po njenih besedah poteka dialog med glasbeniki različnih narodnosti v univerzalnem jeziku glasbe. Podpora OVSE poudarja glavne cilje, to so sodelovanje, mir in prijateljstvo med narodi prek kulture.
Kot umetniška voditeljica projekta je Luisa Sello pripravila zelo poseben program s kombinacijo inštrumentov, na katero bi malokdo pomislil: kvartet kitar, dve flavti in klavir. V tem zasedbenem kontekstu je seveda šlo za več priredb in manj izvirnih zapisov, kot so jih glasbeniki izvedli na svojem koncertu.
Anita Prelovšek
Bistvo večera je bila celovita glasbena prezenca z deli, ki so skorajda v celoti nosilke sporočila bogate glasbene zgodovine (Vivadi, Gluck, Haendel, Bach, Petrassi, Doppler, Rossini…), a sem vendarle pogrešal vsaj eno delo, ki bi ilustriralo ali predstavljalo slovensko izvirno glasbo, torej delo kakšnega slovenskega skladatelja, sicer celo v poudarjenih primerih sodelovanja med narodi vidimo, da se mora “slovenska stran” vedno umakniti pred zgodovinsko glasbeno kulturno močnejšimi narodi in umetniki.
Luisa Sello bi morala dati priložnost svoji povabljeni slovenski glasbenici, flavtistki Aniti Prelovšek, da bi izvedla kakšno skladbo za flavto, kot jih ima na programu in jih je že izvajala v tujini, na primer Lojzeta Lebiča ali Igorja Štuheca. Tako pa je zaigrala skladbo gruzijskega skladatelja Otarja Taktakishvilija (Sonata za flavto in klavir) in jo posvetila svojim prijateljem iz Ruskega kulturnega centra v Sloveniji.
Elena Starceva Somun
Kitarski kvartet ali Athanor Guitar Quartet je nastal v Gorici leta 2009. V njem igrajo Maria Francesca Arcidiacono, Elisabetta Biondi, Mario Milosa in Fulvio Sain. Med njihovimi solo nastopi sta bili nekaj posebnega najprej Vivaldijev Koncert RV 93 v D-duru za kitarski kvartet (v priredbi samega kvarteta), potem pa nekaj povsem nepričakovanega: priredba uverture k operi Seviljski brivec Gioachina Rossinija. Melodije so se prepletale in soli izmenjavali s kitare na kitaro, tako da je zvenelo čim boj “orkestrsko”.
Flavtistka Luisa Sello je zase izbrala spet priredbo Plesa blaženih duš iz opere Orfej in Evridika Th. W. Glucka za flavto in kitarski kvartet. Bistvena je ohranjena znana Gluckova melodija.
Sello je nadaljevala še s prizorom Prihoda kraljice iz Sabe iz Haendlovega oratorija Salomon v enaki zasedbi. Zahtevnejši pa je bil zatem Bach, in sicer najprej Menuet in Badinerie iz Suite št. 2 v h-molu, kjer kitarski kvartet v bistvu nadomesti godala ali godalni kvartet, solo flavta pa ostaja. No, Badinerie je bil v njeni izvedbi precej površen, še posebej, če se spomnim legendarnih ognjevitih, tako rekoč glasbeno strastnih interpretacij naše Irene Grafenauer.
Italijansko glasbo dvajsetega stoletja je predstavljal odlični Goffredo Petrassi, ki je bil že v sedemdesetih letih v Ljubljani znan po izvedbah svojih zborovskih Nonsensov, cikla, kot ga je izvajal Komorni zbor RTV Ljubljana pod dirigentskim vodstvom Marka Muniha. Njegov Dialogo Angelico za dve flavti sta izvedli Luisa Sello in Anita Prelovšek. Ali je dialog angelov ali angelski dialog niti ni tako pomembno, kot je ideja možne najčistejše komunikacije kot stika ne z angeli, ampak z Bogom. Kot veste so iz te pobude nastali otroški cerkveni zbori in kasneje zbori ter soli kastratov.
Sello je kot zelo razgledana in dolgoletna profesorica na tržaškem konservatoriju in gostujoča profesorica na precej univerzah, doktorica flavte in sodobnih jezikov ter literature poiskala še Briljantno fantazijo na teme iz Verdijeve opere Rigoletto za dve flavti in klavir Franza Dopplerja. Nastopili sta flavtistki in ruska pianistka Elena Starceva Somun.
Doppler je bil sredi 19. stoletja zelo znan flavtist, virtuoz in solist, kajpada pa najprej skladatelj. Flavto je začel igrati že kot otrok in je igral v duu z bratom Karlom, ki je bil prav tako flavtist. Skupaj sta nastopala po Evropi, Franz pa je bil že pri osemnajstih letih prvi flavtist opernega orkestra v Budimpešti. Bil je operni skladatelj, avtor kar sedmih oper, kariero pa je končal kot profesor flavte na Dunajskem konservatoriju.
Plesalka Anja Mejač
Rigoletto je tako imel pravi skladateljski dialog s sočasnostjo, a v povsem drugačni izvajalski luči, tako kot je bila sočasna Lisztova parafraza na Rigoletta za klavir, ko jo je pred kakimi tridesetimi leti v Cankarjevem domu izvedel čudežni grški pianist Dimitris Sgouros. Rigoletto ostaja vedno “isti”; samo Verdijev, po svojih melodijah genialne skladateljeve invencije.
Astor Piazzolla je sklenil večer v različnih izvedbah, kombinacijah in celo zvrsteh, če s tem mislim na nastop mlade, a odlične plesalke Anje Mejač s slovitima kompozicijama Oblivion in Libertango ter enkrat s plesom na tišino ali svojo notranjo občutljivost. Piazzolla je bil izveden v inštrumentalnih “parih” Ausencias in Milonga, Oblivion in Los Pajaros perdidos ter Celos in Libertango v prevladujoči kombinaciji vseh nastopajočih glasbenikov.
Pri Piazzolli, ki je v zadnjih desetletjih segel še k nam kot južnoameriški glasbeni čudež, – in še traja, – navdušujejo njegov optimizem, pozitivizem, energija, rafiniranost slehernega gibanja v človeku, tako rekoč razkritje človekovega umskega in fizičnega bivanja skozi glasbo; so izziv in navdih, tokrat ne le za kitarski kvartet, dve flavti in klavir, ampak kot rečeno še za plesalko.
Z Libertangom so se gostje poslovili.
Zadovoljstvo po koncertu
Marijan Zlobec