Čudeža v Kani Galilejski s Slovensko filharmonijo ni bilo

Marko Letonja je na koncu svojega vnovičnega koncerta s simfoničnim orkestrom Slovenske filharmonije (po štirinajstih letih) v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma nagovoril občinstvo in si ali jim zaželel, da bi bilo še kdaj tako. No, Letonja najbrž ni vedel, da je bilo resnično ali realno zanimanje za koncert kot uvod v novo koncertno sezono 2018/2019 tako slabo ali skromno, da so morali vsi napeti vse sile, kar pomeni na stotine podarjenih vstopnic, da je bila dvorana skoraj v celoti polna. Če Letonja ni opazil močnega upadanja zanimanja za koncerte Slovenske filharmonije, potem mu je treba to reči ob tej priliki.

Na koncertu Slovenske filharmonije je bil najlepši šopek rož, vse fotografije Marijan Zlobec

Marko Letonja ni prišel znova k SF kot kakšen rešitelj, saj tu ne bo nikoli več ne umetniški vodja ne šef dirigent. V bistvu je dokazal le to, kar je obljubil; namreč da ne bo dirigiral Slovenski filharmoniji, dokler bo njen direktor Damjan Damjanovič. To je Letonji obljubil, ali pa sta se sporazumela ali dogovorila, tudi dirigent Uroš Lajovic, ki pa je z Damjanovičem “odlično sodeloval”, dokler ni orkester oba brcnil. Letonja je po koncertu odšel in sedaj nastopi velika praznina, ki jo bodo zapolnili abonmajski koncerti s tujimi dirigenti, Slovenska filharmonija pa ostaja še naprej brez svojega šefa dirigenta, ki bi se z najvišjim nacionalnim in državnim orkestrom identificiral in predvsem sprejemal umetniško in programsko odgovornost.

In poteza dirigenta Marka Letonje, da je svoj šopek dal Melini Todorovski, solistki v Fantastični simfoniji

Ko je Paavo Järvi po koncertu Münchenskih filharmonikov na 66. Ljubljana Festivalu vprašal direktorja Festivala Ljubljana Darka Brleka, kdo je šef dirigent Slovenske filharmonije, je v zadregi odgovoril, da ga trenutno nimajo. Vse zanima samo to, kdo je šef dirigent. Slovenska filharmonija vsa vesela tega nima, ker ima sama sebe za najvišji umetniški in profesionalni cilj. Pri njih bodo dirigenti samo še gostovali.

Marko Letonja je bil zadovoljen

Marko Letonja je na tiskovni konferenci omenil, da je za koncert izbral dela brez solista, ker je tokrat solist orkester sam. Točno, samo da ni opazil, da je ta solist slab. Koliko je tu vljudnosti in koliko resničnosti, koliko domoljubja ali lokal patriotizma, koliko želje, da bi glasbeniki sami sebe presegli in se po kvaliteti navezali na najboljše orkestre…, med katerimi smo tri poslušali v isti dvorani in se prepričali, koliko boljši so, je odprto vprašanje, intimna dilema samega dirigenta. On dela svojo kariero v tujini, brez državne ali kakšne druge slovenske pomoči. Kaj to v resnici pomeni, je njegova življenjska odločitev in umetniško delo. Vsakdo pride tja, kamor zmore.

Nagovor, ki ni dojel resničnega ozadja večera

Nekdo igra pri Olimpiji, nekdo pa pri Barceloni ali Real Madridu, ali pa se že kot mladenič povzpne v NBA. Slovenska nogometna reprezentanca med koncertom v Cankarjevem domu na igrišču v Stožicah izgubi z Bolgarijo. In se vsi čudijo, kako je to mogoče.

Flavta in piccolo na nogah

Najboljši slovenski glasbeniki so pobegnili v tujino. Ko sem lani nekega glasbenika na Dunaju vprašal, ali se misli vrniti v Slovenijo, me je pogledal s takimi očmi, kot da sem s tem vprašanjem najbolj “nor”. Domovina bleda mati, domovina mačeha in naduta provincialna omejenost…

Novi kulturni minister Dejan Prešiček na koncertu Kraljevega orkestra Concertgebouw iz Amsterdama

Na koncertu nisem opazil novega kulturnega ministra Dejana Prešička, je pa prišel na koncert amsterdamskega Kraljevega orkestra Concertgebouw nekaj dni poprej. Kot poklicni glasbenik je že odgovoril na sicer nezastavljeno vprašanje, kdo je zanj dovolj dober, da ga obišče, in kdo ni. Je pa prišel stari minister Anton Peršak, ki ga ni znala ali želela politično rešiti nobena stranka. Novega pa očitno je, saj se je v stranko, ki ga je predlagala za kulturnega ministra, včlanil v rekordno hitrem času sredi avgusta, menda 14., ker je 15. Marijino vnebovzetje in na ta dan ne obratujejo niti Socialni demokrati ali Komunisti. Tu lahko sedaj malo vdihnete.

Minister Anton Peršak in Marko Brecelj po koncertu

Obetajo se hudi časi. Prihaja minister, ki ni bil kot kandidat za direktorja Slovenske filharmonije dober niti pod razno, odhaja pa nekdo, ki še do danes ne ve, kako slab minister je bil. Ampak kako bo lahko minister nekdo, ki je bil v očeh predhodnega ministra tako slab? Kdo je tu opravil salto mortale ? In kakšne bodo konkretne posledice, tu seveda za Slovensko filharmonijo ?

Tolkala v Fantastični simfoniji

Slovenska filharmonija je začela svojo novo sezono s stoodstotnim dokazom, kako malo ji je za slovensko glasbo in slovensko izvirno ustvarjalno, skladateljsko kulturo. Slovenska filharmonija je prva in največja zanikovalka same sebe. In to je niti malo ne moti. Društvo slovenskih skladateljev pa bo še naprej lepo tiho.

Ligeti je dopolnil Richarda Straussa

Marko Letonja bi bil v mojih očeh velik dirigent, če bi za svojo vrnitev, ki je kljub vsemu zgolj enkratna, izbral dela samih slovenskih skladateljev. Lahko bi izbral Obrežje plesalk Zvonimirja Cigliča, pa Drugi klavirski koncert Janeza Matičiča, pa Simfonijo 68 Primoža Ramovša in kaj od Vita Žuraja. Potem bi pokazal programsko, nacionalno in osebnostno samozavest ter pripadnost slovenski glasbeni kulturi. In da imamo sami odlična dela, katerih pa se očitno ravno slovenski interpreti prvi in najbolj sramujejo. Kako drugače se je na omenjeni tiskovni konferenci o odnosu do nacionalne glasbe izkazal  avstrijski dirigent Manfred Honeck, ko je dejal, da je ponosen, ker prihaja v Ljubljano s skladbami treh avstrijskih skladatelev.

Štiri harfistke, kdo jih je slišal ?

Letonja pa je dokazal, da slovenske glasbe (vsaj kvalitetne) zanj sploh ni. S tem se je nehote navezal na enega izmed razpravljavcev na Mednarodnem muzikološkem simpoziju v okviru 33. Slovenskih glasbenih dnevov, ko je dejal, da mi slovenske opere v bistvu sploh nimamo, ker je ne izvajamo oziroma uprizarjamo.

Flavte v Tako je govoril Zaratustra

Marko Letonja je predvsem želel paradirati sam s sabo, kar se je pokazalo že z združitvijo kompozicij Richarda Straussa in Györgyja Ligetija v eno izvedbeno celoto, kar je ne le umetniško-stilno in časovno-razvojno vprašljivo, ampak hkrati zloraba avtorskih in umetniških identitetnih pravic ter s tem manipulacija, kot je na naših koncertnih odrih klasične glasbe še nismo srečali.

Aplavz za trobilce

Ampak Letonja je hkrati hitro pokazal, da je njegova interpretacija Tako je govoril Zaratustra oglata in okorna, zelo malo straussovsko opojna, zvočno gosta, dramatična in ognjevita…Vedno bolj je postajala dolgočasna, razvlečena, dirigent je imel celo vrsto interpretacijskih praznin, ko je bilo hitro opaziti, da ne ve kaj bi počel. Orkester je bil velik, a brez zvočne veličine. Opazil sem celo vrsto obrazov, ki jih v orkestru sicer ne poznam. Zlasti v godalih, ki se z godalci v treh tujih orkestrih na 66. Ljubljana Festivalu ne zmorejo primerjati po ničemer, razen da igrajo po notah. In so vedno slabša, od koncertnega mojstra navzdol, krivi pa so, kot sem slišal, slabi inštrumenti. Ne pa profesorji na Akademiji za glasbo in tisti, ki jih vzgojijo tako, da ni skoraj nihče več sposoben izvesti kakšnega povprečno zahtevnega violinskega koncerta, kaj šele katerega težjega.

Koncertni mojster Miran Kolbl

In tega igranja po notah ali not, kot mi je nekoč odgovoril Claudio Abbado, ko sem ga vprašal, kaj misli o nekem sicer slavnem pianistu in mi je odgovoril, da “igra note”, je bilo na koncertu Marka Letonje več kot preveč. Ampak za to je najprej odgovoren in posledično kriv sam dirigent. V mojih očeh se interpretativno ni tako razvil, kot sem pričakoval. Ostal je isti kot je bil pred dvajsetimi leti. Manjka mu notranja svoboda ali osvoboditev, tisti živec, kot ga opažamo že v celi vrsti mladih dirigentov, ki se dokazujejo na svetovnem dirigentskem tekmovanju v Salzburgu in smo pred meseci enega izmed preteklih zmagovalcev videli pri Slovenski filharmoniji in orkester je igral odlično.

Aplavz za klarinetista

Na odrski dirigentski čistini se vidi in sliši marsikaj. Če se spominjam, kako je nekoč igrala Slovenska filharmonija Berliozovo Fantastično simfonijo pod dirigentskim vodstvom Sergea Baudoja, ali kako je zazvenela ista Straussova partitura v isti dvorani z Dunajskimi filharmoniki pod dirigentskim vodstvom Marissa Jansonsa, potem je jasno, kje smo ali so naši glasbeniki sedaj.
Bilo je nekaj vrhunskih pasaž, nekaj dramatičnih viškov, nekaj odličnih solov, manj sekcijskih enotnosi in zvočne zlitosti, strukturno-interpretacijske povezanosti…, a je v celoti vse ostalo še odprto in osrednji slavni partituri prevelik zalogaj, da bi ju lahko doživeli v celostni veličini. Kje ste bili mravljinci, da me niste obiskali ?

Iz njegovih ust v božja ušesa

Občinstvo je bilo na koncu koncerta navdušeno in je Marka Letonjo ter simfonični orkester Slovenske filharmonije sprejelo s stoječimi ovacijami. In kot nas je nagovoril in izrazil svojo željo naš slavni dirigent, bodo besede iz njegovih ust prišle v božja ušesa.

“Vina  nimajo”… je izvedel Jezus Kristus na svatbi v Kani Galilejski in naredil svoj prvi čudež.

Sinoči čudeža ni bilo.

Marijan Zlobec