Pojav slavnega brazilskega skladatelja, kitarista in pianista Egberta Gismontija na odru Slovenske filharmonije v okviru 66. Ljubljana Festivala je poslušalcem dal vedeti, da gre za glasbenika, ki obvlada svoj umetniški svet.
Egberto Gismonti z desetstrunsko kitaro, vse fotografije Marijan Zlobec
V njem je vse zaokroženo in in vsebinsko doživeto, elementarno, spontano in naravno. Glasba izvira iz notranjosti, bolj iz doživetij in sprotnih emocij, kot iz nekega na pamet naučenega programa, kaj šele branja iz not, čeprav je note, ko je sedel za klavir in v drugem delu ob spremljavi ansambla I Solisti Aquilani, uporabljal, a je izvajal le svoje kompozicije.
Gismonti kot pianist
Je tip vse obvladujočega, lahko bi rekli narcisnega in egotripskega glasbenika, kot so bolj pogosti na jazzovski in etno sceni, manj pa med klasičnimi glasbeniki, kar pa je razumljivo, saj klasiki v veliki večini izvajajo tuje skladatelje in njihova zelo znana dela, ki so že prišla v zgodovino in zgodovinski spomin. Časi, ko je Chopin igral sebe, Mozart sebe, Beethoven sebe, Schubert sebe…so večinoma že minili.
Z dvanajststrunsko kitaro
A kot smo videli, slišali in doživeli v Slovenski filharmoniji, to ni čisto res. Čas je vedno odprt in inštrumenti so isti. Če bi krivil njih, da imam grd obraz, bi bilo nekaj narobe z mano.
Bi še poslušali ?
Egberto Gismonti ima določen scenarij svojega nastopanja, pri čemer je govorjena beseda z razlago nekakšen uvod v glasbo, ki temeji na južoameriških in afriških melodijah in ritmih, čeprav je z odra rekal, da je njegova mati Italijanka, a “italijanske” glasbe nismo slišali, seveda če bi poprej vedeli, kakšna bi morala biti. Najbrž je te glasbe bilo največ v strukturi spremljevalnega ansambla, sestavljenega iz godal in pihalnega kvinteta, kar je seveda povsem evropska, lahko rečemo tudi italijanska tradicija.
I Solisti Aquilani z dirigentom Luisom Gorelikom
Gismonti je zelo svojska mešanica kultur, ki ga temeljno določajo, a hkrati razločajo in delijo, tako da je izmuzljiv, ker ni ne eno ne drugo ne tretje (Južna Amerika, Afrika, Evropa). Prej bi rekli, da je celovit planetarni glasbeni popotnik.
Ena izmed izrazitih kadenc
Ko igra z ansamblom, lahko bi rekli že skoraj z orkestrom, daje vtis klasičnega evropskega glasbenika, ki se naslanja na tradicijo Evrope in njene glasbene kulture, a ko si vzame zelo dolge solistične kadence, kot da na Evropo pozabi in se prepusti spontanosti Brazilije, njeni sočnosti in življenjskosti, izbruhom optimizma, a le z drobci kakšne emotivne retardacije, skoraj zasanjane refleksije.
Egberto Gismonti, koncertni mojster in dirigent Luis Gorelik
V drugem delu koncerta je najprej sam zaigral ansambel I Solisti Aquilani, zatem pa se je ansamblu pridružil še pihalni kvintet, ki je sicer stalni član ansambla, tri svoje kompozicije pa je kot solist na klavirju zaigral Egberto Gismonti. Da piše za godala zelo težko, je bilo hitro slišati, a to so že podrobnosti. Ansambel je suvereno vodil argentinski dirigent Luis Gorelik.
Hvaležno slovo
Bil je prepričljiv večer redke stilne, kompozicijske in avtorske, glasbeno-umetniške portretne podobe sodobnega brazilskega skladatelja in inštrumentalista. Najprej je zaigral na desetstrunsko kitaro, zatem dvanajststrunsko, potem kot solistični pianist in nazadnje še koncertni pianist. V vsem je bil odličen.
Marijan Zlobec