Po dolgi in hudi bolezni je preminil legendarni Delov kolumnist v Sobotni prilogi Boris Jež. Vso svojo delovno dobo, da ne rečem življenje, je bil zvest Delu, od začetnega dopisovanja iz Kopra, prva leta pisanja še na Tomšičevi in potem na Titovi in Dunajski v Črni vdovi, do zasluženega delovnega počitka na Primorskem.
Boris Jež, foto spletne strani/Mediaspeed/Jure Makovec
Vmes je bil še pet let dopisnik Dela v Beogradu, ko je bil zelo na tekočem, kaj se tam pripravlja in je potem v Ljubljani, ob osamosvajanju, svojo razgledanost znal aktualizirati z neverjetno osamosvojitveno vnemo, tako da smo se kolegi kar čudili, zakaj je bil stalno nekje na pravih zvezah in je skupaj s tedanjim prvim ministrom za informiranje Stanetom Staničem nenehno nekaj snoval, potem pa seveda sodeloval še z vsemi drugimi. Včasih smo imeli na uredniškem kolegiju Dela, tam okrog junija, julija, avgusta 1991 vtis, kot da malo prehiteva čas in dogajanje, tako je bil vnet za našo stvar. A tedaj je imela Slovenija srečo, da je bilo na Delu še več pogumnih ljudi, med njimi seveda glavna in odgovorna urednika Tit Doberšek in Danilo Slivnik, z mednarodnimi dopisniki v prvih tednih osamosvojitve, tako da kakšnih ovir pri medijski podpori volji naroda, izraženi na plebiscitu, ni bilo.
Zelo se je veselil nastanka najprej nove Delove hiše, kamor smo se skupaj preselili s Tomšičeve, zatem še Delovega Tiskarskega središča, nove tiskarne; to je bila zelo pogumna odločitev vodstva Dela in Delovih novinarjev, seveda še s podporo politike. Še prej pa je videl prave dimenzije politične usode Jugoslavije, ob stavki kosovskih rudarjev, mitingih resnice po Srbiji in v Vojvodini, ob dogajanju na Kongresnem trgu, razglasitvi Majniške deklaracije, protestov na Roški… Na Delu je skupaj s Staničem poskrbel za predstavitev fotografske monografije Javni život beograjskega fotografa v parlamentu ali zvezni skupščini Vicana Vicanovića, ki je Sloveniji prvi povedal, da so “v Beogradu ljudje, ki mislijo, da so večji od Tita.” Jež je imel srečo, da je bil z informacijami med prvimi v Sloveniji sploh.
Jež je bil izjemno bister in pogumen, pisal je zelo hitro, tako rekoč refleksno, ustvarjalnih zadreg ni poznal, niti dvomov, je pač kar streljal in streljal. In imel je nenehni navdih, tako da so se bralci kar čudili, kako da zmore vsak teden napisati novo kolumno Bodice za Sobotno prilogo, vmes pa še “vse drugo”. Prav tako so se čudili, koliko filozofije in sociologije, zgodovine in še posebej politične zgodovine pozna, kar pa je jasno, če povemo, da je študiral filozofijo in sociologijo.
Boris Jež je pripadal Delovi generaciji, ki je imela svoj poklic nadvse rada, bila hiši in kolektivu zvesta, spodbujevalna, po svoje pozitivno soustvarjalno razburljiva, včasih prepirljiva, a bi težko rekel, da je kdo komu na koncu kaj zameril.
Njegove Bodice so bile enkratna zmes poznavanja zgodovine in aktualnosti, širokega nabora tem in preteklih dogajanj v povezavi s sodobnostjo; znal je biti nepredvidljiv v svojih miselnih zasukih, tako da nikoli nisi slutil niti dva stavka naprej, kako bo svojo misel razvil in na koncu sklenil. Bil je novinarski stilist mednarodnega kova. Če bi živel v New Yorku, ki bil komentator New York Timesa.
Bil pa je enako dober, četudi je bil vse življenje “samo” pri Delu. Izbor Bodic je izdal kot elektronsko knjigo, žal pa mora Delov novinar prej umreti, kot da dočaka še pravo knjigo. Če jo…
Se vidimo dol na Primorskem, poleti, ko pridem na kopanje za kak dan, ali pa na kako razstavo, koncert, na Formo vivo. Toliko mi boš imel za povedati, da bom samo poslušal.
Marijan Zlobec
5 odzivov na “Umrl je legendarni Delov kolumnist Boris Jež”
Oživel si mi njegovo podobo in obžalujem, da se nisva pogosteje srečevala.
Žal moram prekršiti pregovor: o mrtvih vse dobro.
O Ježu je težko napisati kaj dobrega, vsaj o njegovem delu ne.
Bil je eden izmed mnogih novnarjev, ki je vseskozi skrbel, da se v Sloveniji ohranja komunizem in da je Slovenija edina komunistična država v Evropi.
Prepričan sem, da to ni vrlina in zato, žal o Ježu nič dobrega.
Kljub temu, pa naj mu bo slovenska zemljica lahka.
Boris Jež je bil nedvomno novinarska legenta, vsevednež, filozof in še marsikaj. Komunizem je naštudiral do neskončnosti, zato je vedel, da je socializem začasna utopija, kakor je sedan kapitalizem. Vedel je da družba začne propadati v svojem bistvu, ko večina ljudi nima več solidarnosti. Hotel je biti tudi slikar. Bil je prijatelj, ki ga bom pogrešal.
Bil je tudi domoljub, ki Slovenije, domovine ni znal drugače poimenovati, kot Šentflorjanska.
Oh, ti vsevedni domoljubi, ki jim slovenska slovnica še vedno dela preglavice! Mogoče bi svoj intelektualni potencial lahko koristneje izbrabili na tečaju slovenščine.