Na gala koncertu Trobilnega ansambla Slovenske filharmonije (TASF) v Kozinovi dvorani SF se je našim glasbenikom pridružil slavni ali razvpiti avstrijski trobentar Thomas Gansch. Od njega smo pričakovali in dobili vse, kar lahko da iz sebe odličen, mednarodno uveljavljeni glasbenik, a svojo pravo podobo so pokazali prav tako naši glasbeniki “iz orkestra”.
Thomas Gansch v Slovenski filharmoniji, vse fotografije Marijan Zlobec
Oboje gre skupaj; soočenje samih trobilcev s svojimi koncertnimi in programskimi ter individualno solističnimi zmožnostmi, s programsko pestrostjo, ki sega na področje jazza, aranžmajev klasičnih del različnih obdobij in aranžmajev popevk.
Če smo mislili, da se gost ne bo lotil slovenske glasbe, potem ko smo že prej s Trobilnim ansamblom Slovenske filharmonije slišali Domna Jerašo (Dajte dajte, Papiga) in Venček zimzelenih (Bojan Adamič, Jože Privšek, Ati Soss, v priredbi Lojzeta Krajnčana), in je celo v dodatku kazalo, da se bo poslovil z mednarodnim koncertnim programom, nas je presenetil s Slavkom Avsenikom (Slovenija, od kod lepote tvoje) in Mojmirjem Sepetom (Poletna noč) s svojim solom in trobilsko spremljavo, kar je še bolj olepšalo in efektno sklenilo navdušujoč večer.
Čestitka Domnu Jeraši
Thomas Gansch sicer deluje ali nastopa rahlo klovnovsko, ima svoj ritual, dirigira “naprej in nazaj”, pozdravlja in predstavlja svoje glasbenike kot kakšen jazzovski vodja svoj ansambel na koncertih, a je vse to zgolj ena komponenta njegove osebnosti.
V resnici je izjemen trobentar, kompleten muzik, tehnično in izrazno perfekten, z elementarnim občutkom za naravni tok ali potek lahko bi rekli dramaturgijo svojega večera.
Domen Jeraša
Ne sili se v ospredje na način, ki bi sebe poveličeval, ampak je na odru prepričan, in to pokaže, da je odlična cela ekipa, kot pri košarki, ki se je pravkar končala s finalom evropskega klubskega pokala v Beogradu in je Luka Dončić postal najboljši igralec sklepnega turnirja in hkrati njegov klub Real Madrid zmagovalec, Luka pa se je na parketu ovil v slovensko zastavo.
Tu, na odru Slovenske filharmonije, slovenske zastave sicer ni bilo, je bila pa več kot izpričana v obeh omenjenih kompozicijah. Slavko Avsenik, kot veste, ni prejel Prešernove nagrade za življenjski opus; glasbena komisija ga je izločila še preden bi o njem glasoval Upravni odbor Prešernovega sklada. Ta ožina duha pove veliko.
Avsenik zveni v vsakršni zvočni ali ansambelski kombinaciji, prav tako slovenska popevka, če je ali ko je dobra. In teh ni malo. Program je na tej točki pokazal, da je vsakršno “vihanje nosu” nad kakšnim lažjim segmentom ali popularnejšo zvrstjo odveč.
Uvodni Johann Heinrich Schmelzer je s svojo Sonato a 7 že pokazal ves zvočni spekter naših trobilcev, barvitost, niansiranost, občutek skupnosti in posameznosti v interpretaciji, tako rekoč duh kolektiva. Šostakovićev Fokstrot v priredbi Stevena Verhaerta je bil kot protiutež neke ruske meščanske scene, ki nikoli ni želela biti več kot kak temperamentno ležerni modni poizkus, kako bi Rus zazvenel na ameriški način.
Thomas Gansch je najprej nastopil s svojo kompozicijo Sad day in z njo izrazil baladni melos. Modernejša je bila kompozicija ameriškega skladatelja in trobentarja Anthonyja Ploga (1947) Antiphonies.
Gansch je v drugem delu koncerta najprej pokazal različne sloge jazzovske igre, kot v skladbi New Orleans dixie, v Blue pa blues. Presenetila je njegova uvodna kompozicija v sklepnem “trojčku”, to so bile Ljubljana fanfare, ko je očitno kompozicijo napisal za to priložnost in jo hkrati še dirigiral. Ne vem pa, če jo bo “patentiral” in ali bi jo župan MOL Zoran Janković vzel za svojo, ker nekaj podobnega za trobilce že ima.
Občinstvo v skoraj polni dvorani je bilo navdušeno, ovacij in aplavzov ni manjkalo, na balkonu so pretežno mladi vstali.
Marijan Zlobec