Čeprav sklepno tekmovanje za Pesem Evrovizije v Lizboni še ni končano, pa lahko rečem vsaj naslednje: naša pevka Lea Sirk se je s pesmijo Hvala, ne! odlično izkazala in ima vse možnosti, da se uvrsti zelo visoko. Mislim da med peto in osmo mesto, glede na načine glasovanja. Drugo pa je, da so ženske, se pravi pevke daleč presegle moške, kar pomeni, da je njihov glas močnejši, nagovarja širši krog ljudi, je iskrenejši, boj strasten, doživet, avtentičen in ima višje cilje, to je osvojiti vse, kar se da ali se ne brani in ubrani.
Lea Sirk
Vokalno je najboljša Estonka, ker ima sijajne in izredno čiste višine, ki spominjajo na najboljše mlade sopranistke iz opernega sveta v redkih in najzahtevnejših vlogah. Kombinacija opernih možnosti s popevkarskim nastopom ali načinom petja ni slaba, morda ima celo večjo prihodnost, seveda če se bodo našle take pevke, kar pa je veliko težje, kar najbolje vedo v opernih ansamblih. Mi smo tak uspešen nastop že imeli (Alenka Gotar).
Kriterij dobrega petja zmaguje, kljub vsemu in vsakršnemu dekorju in svetlobnim efektom.
Moški so kot iztrošeni v vseh smislih. Letos so propadli. Nič posebnega nista bila Italijana, zmagovalca festivala v Sanremu. Podobno neizraziti se kažejo ansambli.
Individualizacija pevcev in pevk je očitna; vse je v glavnem nastopajočem oziroma nastopajoči pevki, to pa je lahko le eden ali ena, ostali so kontekst, odličen, če je vse koreografsko in glasovno urejeno, kot smo videli v nastopu naše pevke s spremljevalnimi plesalkami Karin Putrih, Tajdo Kožamelj, Veroniko Škrlj in Anjo Möderndorfer ter spremljevalno vokalistko Karin Zemljič.
Slabih pevcev skoraj ni, se pa ponavljajo nekateri ritmično melodični vzorci. Ti so neprepoznavni, nezapomnljivi in ne morejo postati uspešnice.
Tudi kakšne “avšarije” (Izrael) niso izjema, a je to bolj na prvi pogled, v resnici je izdelanost vokalnega koncepta močnejša oziroma naraščajoča proti koncu pesmi.
Slovenija se je dokazala v evropski eliti.
Marijan Zlobec