Lepo je bilo na Ljubljanskem gradu na odprti ali javni seji MOL s podelitvijo priznanj, nagrad in naziva častna meščanka in častni meščan MOL ali Ljubljane, mesta heroj. Še lepše bi bilo, če bi župan MOL Zoran Janković bolj pazil na to, kaj javno ob taki slovesnosti govori, koga nagovarja, koga izziva, proti komu hujska, kaj zamolči, kako se hvali, koga poziva na volitve in nagovarja volivce koga naj volijo, se zagovarja zakaj sam ne kandidira…
Zoran Janković med današnjim nagovorom na Ljubljanskem gradu, vse fotografije Marijan Zlobec
Janković kot župan očitno ne ve, da je praznik namenjen mestu, Mestni občini Ljubljana, prebivalcem Ljubljane, gostom slovesnosti…, ne pa “vsemu drugemu”, ki ga je bilo tokrat v izobilju, da ne rečem preobilju.
Ena izmed Jankovićevih stalnih cvetk je, da dokler bo on župan v Ljubljani ne bo domobranskih spomenikov. To je ponovil že tolikokrat in ob toliko javnih nastopih, in še posebej ob slovesnostih in prazničnih priložnostih, da takoj pomisliš, da so “domobranski spomeniki” v stalni pripravljenosti, da osvojijo mesto oziroma bodo to storili takoj, ko on ne bo več župan. Nikoli pa ni povedal, kdo bi bili ti spomenikov vredni domobranci, kdo se s tem sploh ukvarja, kdo predlaga, kdo morda celo priporoča ali zahteva…Nikoli nisem slišal ali prebral, da kakšen tovrstni dokument sploh obstaja.
Ljubljana je mesto heroj in to bo ostala, ne glede na izid volitev, pri katerih bi Janković kar z odra rad obračunal z Janezom Janšo, desnico, ali ne levimi strankami… Ljudje se odločajo po svoji volji, ali pa se sploh nimajo za koga odločiti, ker ni nihče dovolj dober, da bi bil lahko lider, tako kot je bil ob koncu šestdesetih in na začetku sedemdesetih let Stane Kavčič.
Zahvalni nagovor dr. Janeza Kocjančiča
O njem je v svojem nagovoru spregovoril častni meščan dr. Janez Kocjančič, ki je bil nekoč v Kavčičevi vladi. Kavčiča je hvalil, ni pa izrekel bistvenega ali vsaj ne tistega, kar sem sam pričakoval, namreč da je bil Stane Kavčič najboljši predsednik katere koli slovenske vlade doslej, da je bil vizionar, pogumen Slovenec, ki je daleč prekašal vso okolico, bil priljubljen med narodom, ki je v njem prepoznal pravega predsednika vlade. Kocjančič žal ni rekel, da takega kandidata za predsednika vlade Slovenci ali državljani Republike Slovenije danes nimamo.
Slovenija nima tiste osebnosti, kot jo je imela že v davnih časih.
Jutri bo Cankarjev dan. Ob stoletnici rojstva 10. maja 1976 je bila v Hali Tivoli velika vseslovenska proslava. Prišlo je 6000 ljudi. Govorila sta Edvard Kardelj in dr. Bratko Kreft. Polde Bibič je igral Hlapca Jerneja v predstavi, kot so jo zasnovali režiser Jože Babič, avtor dramatizacije Primož Kozak, scenograf Peter Skalar in avtor izvirne glasbe Darijan Božič… Nastopili so dramski igralci iz vseh slovenskih poklicnih in več amaterskih gledališč. Zaradi ogromnega zanimanja so predstavi še ponovili. Take veličastne proslave samostojna država Slovenija danes ni sposobna pripraviti, čeprav imamo Cankarjevo leto.
Omenjeni Stane Kavčič je še nekaj let poprej prav tako v Hali Tivoli organiziral veliko proslavo ob jubileju, tridesetletnici OF (1971) s podobnim številom ljudi. Slovenci so prvič slišali svojo novo državno himno Naprej zastava slave. Več zborom in orkestru je dirigiral Samo Hubad. Bil sem na obeh dogodkih in vem, kakšno navdušenje je bilo.
Kdo so strici iz ozadja ?
Na prazniku Ljubljane na gradu smo spet slišali z odra pravljico o stricih iz ozadja… V demokratični družbi imaš lahko ti strice in tete iz ozadja ali ospredja, lahko se družiš in pogovarjaš s komerkoli… V demokratični družbi vlada svoboda združevanja in govorjenja ter političnega delovanja.
Zoran Janković je v dveh zaporednih stavkih govoril najprej eno, potem pa drugo ali prvo zanikal.
Kot občana mesta Ljubljane me veliko bolj kot vse kar je govoril moj župan zanima, kdaj bo, ali v katerem njegovem mandatu, urejena ljubljanska avtobusna postaja, da me ne bo nenehno sram, ko z avtobusom kam potujem in vidim uboge tujce, kako so nebogljeni, ker ni zanje ničesar urejeno. Vozijo se vso noč iz Sofije, Skopja, Sarajeva, Beograda, Zagreba, Nemčije, Italije, Avstrije in drugih držav…pa nimajo kam na WC, nimajo kam na kavo… Cesta pred železniško postajo, še posebej pod uro je posejana s količki, tlakovana ali asfaltirana pa je tako, da bi jo lahko dali v vsak učbenik najbolj neurejene avtobusno-železniške postaje v Evropi.
V času ko je ljubljanski župan Zoran Janković, so Avstrijci obnovili kompletno železniško postajo v Gradcu, na Dunaju, v Salzburgu in še nekaterih manjših mestih (Bruck an der Mur, Wiener Neustadt, Villach…). Peroni na železniški postaji so isti ali enako (ne)urejeni kot leta 1965. Prostornina ali površina same železniške postaje pa je desetkrat večja kot je število tirov oziroma peronov, ki so od blagajne oddaljeni več sto metrov, kar je edinstveno v vsem prometnem svetu. Skozi okna stolpnice Dela smo to arhitekturno, urbanistično in prometno grozo opazovali vsak dan.
Hej brigade bodo ostale
Ljubljančani se spomnimo, kdo je podpisal pogodbo o ureditvi železniške postaje, s kom in koliko stotin milijonov evrov je bilo obljubljenih za to investicijo. Janković je bil danes tiho. Bolj kot oni zboristi v operi, ko pojejo Silenzio.
Župan se je lani hvalil s skorajšnjo prenovo Roga, letos je na Rog pozabil in se spomnil Cukrarne. Mimogrede povedano sta bila doslej za obnovo Cukrarne že dva zmagovita javna natečaja ali razpisa (z velikimi stroški), tokrat bo potreben še tretji. Ko Cukrarna nikogar več ne zanima, ker je stavba gnila, pa je “dobra” samo še za kulturo. Spomnimo, da še po 25 letih niso obnovili kasarne na Roški cesti in da so propadle vse pogodbe o prostorskem in lokacijskem reševanju treh ljubljanskih akademij, da ne govorim o NUK 2… Če preberem svoje članke v Delu izpred 20, 25 let, me je groza, kako malo se je v resnici naredilo.
Nikjer se ne gradi tako malo novih stanovanj kot v Ljubljani. Poglejte jame ob Tobačni. Iz središča mesta so izgnali ambiciozni projekt nove opere ali večnamenske dvorane Jožeta Anderliča, z Bežigrada obnovo in na novo opredeljeno večnamensko dejavnost okrog Bežigrajskega ali Plečnikovega stadiona z investicijo prav tako zasebnika Joca Pečečnika, iz Ljubljane so izgnali sijajen projekt Igorja Laha, ki je za svoj nameravani Muzej svetovne umetnosti na Šmartinski cesti angažiral in tudi dobil načrte svetovno znanega, da ne rečem slavnega tujega arhitekta Tadaa Anda… Anderlič se je umaknil v Avstrijo, Pečečnik v ZDA, Lah pa v Švico. Kam bo šel Janković s svojimi osebnimi investicijami ? V vsem tem času je bil župan Zoran Janković.
Ne bi govoril o Stadionu Stožice kot “centru športa v Ljubljani in Sloveniji” … Janković je danes pozabil, da sploh obstaja.
Ljubljanski župan Zoran Janković se je danes hvalil z najlepšim vrtcem na svetu, ki so ga odprli včeraj, in najlepšo majhno lekarno na Mirju, prav tako odprti včeraj. Hote ali nehote je pokazal, kam mentalno spada.
Marijan Zlobec