Premier dr. Miro Cerar bo vlagal v znanost, zdravstvo, šolstvo in kulturo

Premier dr. Miro Cerar je bil sinoči slavnostni govornik na državni proslavi ob torkovem dnevu samostojnosti in enotnosti. Kaj je premier dr. Miro Cerar govoril in povedal? Danes ni več nobenega tiskanega medija, ki bi državniške govore sploh še objavil. So le linki televizijskih prenosov. Kako se bo to obneslo v raznih arhivih, ne vem. Včasih je Delo objavilo celo govore na Prešernovih proslavah, potem le večje izvlečke, nato manjše in zadnja leta bolj ali manj kakšen izsek. Nihče noče biti “uradni list”, kot je bilo to v medijih v času samoupravnega socializma. Potem so se mediji osvobodili “države” in šli “po svoje”. In tako hodijo svojemu zatonu naproti. Za spremembo pa poglejmo, o čem je govoril naš predsednik vlade.

Fotografije s proslave Marijan Zlobec

Spoštovani predsednik republike, 
predsednika Državnega zbora in Državnega sveta ter drugi visoki predstavniki državnih institucij, 
drage državljanke in državljani, 
cenjeni gostje, 

v čast mi je, da vas lahko nagovorim ob dnevu samostojnosti  in enotnosti, dnevu, ko se Slovenija ponosno spominja, kako enotni smo bili, ko je šlo za ustanovitev naše države. S plebiscitom izkazana enotnost in posledično priborjena samostojnost ostajata naši skupni, temeljni vrednoti. Verjamem, da si moramo ob sleherni resnejši preizkušnji – in današnji čas ne skopari z njimi – močno prizadevati za prav tako prepričljivo enotnost kot takrat. In v naših mednarodnih povezovanjih ne smemo nikoli pozabiti ali zanemariti naše priborjene samostojnosti. 

Nocoj bomo v umetniškem programu slišali Koncert za dvomilijonski orkester – kar je zgovorna prispodoba ob prazniku enotnosti: nismo isti, smo pa lahko enotni, če smo enakopravni. Različnih glasov smo in različnih zvenov, a za ubrano melodijo, za uspešen koncert, je dobro biti uglašen in vedeti, kaj igramo. Dirigent lahko veliko prispeva k tej ubranosti – a brez glasbenikov ga ni. 

Kakor tudi glasbenikov ni brez skladateljevega genija – in kakor vse skupaj dobi resničen smisel šele, ko delo ustvarjalcev doseže poslušalce in občinstvo kot celoto. 

Tudi politika, še posebej, če hoče biti državniška, mora znati od posameznega seči do občega – od navdiha preteklosti in izziva prihodnosti mora seči do tistih, ki jih vsak ton posebej kar najbolj zadeva. In ko rečem, da vsak glas šteje, ne pozivam na prihodnje volitve, temveč z mesta aktualnega predsednika vlade poudarjam, da moramo znati prisluhniti vsakemu glasu posebej, ne glede na to, od kod prihaja in kako glasen ali tih je. Brez tega elementarnega posluha ni politike. Prisluhniti drugemu ni znak šibkosti, je znamenje mogočnosti v nekem prav posebnem, drugačnem razumevanju te besede: mogoče pa prav ta glas prinaša resnico tistega trenutka, sega do občega, ki smo ga v drobnarijah posamičnega spregledali ali celo nalašč prezrli. 

Veste, o čem in o kom govorim: o solidarnosti naših ljudi – in o sočutju do tistih, ki bi to radi postali, ki bi radi postali del nas: iz želje, iz nuje, iz občudovanja ali pognani v beg. 

Seveda pa politika še zdaleč ni edina, ki si prizadeva presegati obstoječe in delati dobro za družbo. Veseli me, da to uspeva tudi drugod: umetnost in znanost sta že taki področji, ki nam kažeta, kako daleč, visoko in globoko je mogoče seči. Ne gre le za njuno vlogo v naši zunanji prepoznavnosti, gre predvsem za našo notranjo motivacijo: Slovenci in Slovenke znamo in zmoremo! Lahko sežemo do srca in ga presadimo na nov, še nedosežen način; lahko sežemo med zvezde in vtirimo naš satelit v nekoč nedosežne daljave. Z znanostjo do srca, z umetnostjo med zvezde – to bi kaj lahko bil naš, slovenski moto za 21. stoletje.

Ko boste pozneje nocoj v programu slišali, da Slovenija »meji na štiri sosede in vesolje«, se boste spomnili mojih besed o seganju po zvezdah. A od predsednika vlade upravičeno pričakujete, da bolj pozorno kot v nebo, gleda na vse štiri strani sveta: ta pogled pa se začne prav pri naših štirih sosedah. Zato naj jasno in odločno povem: smo za dobrososedske odnose, toda z nogami smo trdno na naših mejah. In na tem bomo nepopustljivo vztrajali. Arbitražno odločitev spoštujemo in jo bomo izvajali. Tako je treba delati za vsako našo, slovensko in evropsko stvar: hkrati doma in v središču odločanja v naši evropski družini. 

In spet smo pri vsakem glasu, ki šteje. Morda se ne zavedamo dovolj, kako pomemben lahko postane en sam glas, ko je treba uglasiti osemindvajset-članski evropski orkester. Lahko je odločilen, a le, če je odličen in odločen. Zato ga moramo znati in si ga upati tudi povzdigniti, kadar je treba. Ne zato, da bi nabirali poceni politične točke doma, temveč da bi resnično prispevali k izgradnji naše skupne boljše prihodnosti. Tako, denimo, prizadevanje za pridobitev evropskih sredstev in izgradnjo drugega tira ni prizadevanje za privilegije izbranih – je prizadevanje za boljši jutri vseh. Prizadevanje za spoštovanje mednarodnega prava ni boj proti nekomu – je prizadevanje za boljši jutri vseh.

Kar nas spet vrne k občemu interesu, skupnemu dobru – in vsakemu glasu posebej. Morda se bo zaradi doslednega spoštovanja odločitve arbitražnega sodišča naš dvomilijonski orkester povečal le za nekaj deset posameznikov – a za vsakega od njih bomo znali poskrbeti. Kakor tudi ne bomo pustili na cedilu nikogar od tistih, ki jim je arbitražna odločitev pripisala mesto na drugi strani meje. Vedeti, kje je meja, a živeti kot da je ni – tudi to bi moral biti moto 21. stoletja.

Spoštovane državljanke in državljani,

danes slavimo dan samostojnosti in enotnosti. Toda že jutri razprava o enotnosti in samostojnosti ne bo več le naša, slovenska, ampak bo v resnici razprava o prihodnosti Evrope – in še kako tudi o vlogi in mestu Slovenije v njej. Prizadevam si za aktivno sodelovanje – pa ne samo v razpravi, ampak v sami prihodnosti. Bolj ko bomo pokončni, drzni, gospodarsko močni, varni in svobodni, bolj se bo slišal naš glas – in bolj ubrano bo zvenel ta naš dvomilijonski orkester.

 

Stabilnost Slovenije je s tega stališča pomemben dejavnik, saj nas postavlja v vlogo stabilnega, zanesljivega sogovornika pri ključnih vprašanjih prihodnosti: kako bomo na novo uredili odnose z Veliko Britanijo? Kako bomo živeli s svetovnimi migracijami? Kako bomo v dobro ljudi krmarili med zagotavljanjem svobode in varnosti? Kako bomo postavili mejo nebrzdanemu okoljskemu izkoriščanju? Kako bomo pripravljeni pričakali naslednjo večjo krizo?

Toda, drage državljanke in državljani,
ne bojmo se novega! 
In zaupajmo vase! 

Kljub pregovorni nevoščljivosti smo nemalokrat v zadnjih letih doživeli, kako enotno in navdušeno so bili pozdravljeni posamezni slovenski gospodarski, znanstveni, umetniški in športni uspehi v Evropi in svetu.

Vprašajmo se torej ob tem slovesnem trenutku nekaj zelo vsakdanje delovnega: na katerih točkah je Slovenija – danes in jutri – sposobna doseči spodbudno enotnost, ki ne bo zavirala razvoja ali nas celo peljala vzvratno, temveč spodbujala so-delovanje, so-bivanje in so-žitje.

Drži, številne odgovore na to vprašanje smo zapisali v strategije, jih opredmetili v grozde in centre odličnosti, naselili v tehnološke parke in zanje obnovili zapuščene komplekse ali celo žrtvovali nekaj rodovitne zemlje. A vseeno ponovimo, saj je dobesedno usodno, da se zavemo zaveze, ki jo dajemo drug drugemu za prihodnost: Slovenija se v razpravo o prihodnosti Evrope in sveta vključuje predvsem s poudarkom na pametnem gospodarskem razvoju, na krožni ekonomiji, na obnovljivih virih, na zeleni državi ter na zdravi in aktivni družbi. 

Do teh ciljev vodijo jasne, preizkušene in preverljive poti: reče se jim vlaganje v znanje in znanost, solidarno razvijanje šolstva in zdravstva, posluh za kulturo in drznost za umetnost, bitka za človekove pravice in spoštovanje okolja ter sozvočje varnosti in svobode. 

To niso ne mastrihtski ne lizbonski ne rimski in ne pariški kriteriji: to so merila kakovostnega življenja v Sloveniji! Ni demokratične in pravne države brez prave izobrazbe, ni zdravih ljudi brez zdravega okolja, ni drznega razvoja brez vzdržnega gospodarstva! 

Razprava o prihodnji Evropi je zato predvsem razprava o tem, ali so naši partnerji pripravljeni rezultate resnega gospodarskega okrevanja zadnjih let reinvestirati v družbo pravičnosti – ali pa se bo, nasprotno in narobe, z novo ustvarjeno vrednostjo gospodarilo po načelih pridobljene moči in podedovanih razmerij. To je hkrati naša zunanja in daleč najbolj pomembna notranja razprava. Na teh ločnicah mora Slovenija iskati in graditi novo enotnost: ne z zapiranjem oči pred realnimi dilemami in tudi ne z zakrivanjem realnih razlik, ampak z jasnim poimenovanjem pravih trendov, pravičnih zaveznikov in resničnih nevarnosti.  

Ko danes sedimo za mizo z najpomembnejšimi svetovnimi voditelji – in da, treba je reči, Slovenija ima prav zaradi svoje jasne evropske stave v preteklosti danes sedež za najpomembnejšimi omizji tega sveta – si lahko prav zaradi naše mladosti privoščimo vprašanja, ki jih včasih starši ali stari starši za mizo raje ne bi slišali. Prav zaradi tega smo včasih morda celo bolje pozicionirani, da našo samostojnost in samo-svojost naredimo za zastavek enotnosti močnih in mogočnih.  

Ja, tudi tu vsak glas šteje. Inko gre za razpravo o evropski prihodnosti ne bomo ne tiho ne tihi. Spomnili bomo na to, da smo si sami ustvarili gospodarske pogoje za samostojnost, da smo z enotno demokratično odločitvijo to samostojnost potrdili – in da smo se zavezali za skupno prihodnost. Spomnili bomo tudi na skupno soodgovornost vseh voditeljev in ostalih členov evropske družbe za ohranjanje in nadaljnje razvijanje demokratičnih vrednot miru, svobode, solidarnosti in vladavine prava.  

V življenju človeka so redki trenutki, kakor so tisti, ki nam jih ob dnevu samostojnosti in enotnosti že tradicionalno obudijo televizijski arhivi – ko slišimo ponos in zanos v glasu prvega predsednika slovenske demokratične skupščine ob razglasitvi izida plebiscita in ko cel zbor, ki mu danes pravimo državni, ubrano zapoje Zdravljico.  

Danes nas k takšnemu ubranemu koncertu, kot rečeno, prej spodbudita vrhunska športnica ali umetnik kot državni ali državniški uspeh. A bilo jih je nekaj, ob katerih je zaigralo srce in smo segli do zvezd. Zato si pomagajmo in sodelujmo, da jih bo še več. In ne omalovažujmo svoje dragocene države, kajti kdor ne spoštuje državnih institucij in simbolov, tudi ne more pričakovati spoštovanja od drugih. 

Prizadevajmo si vsi skupaj za trenutke, ko bi naša melodija in harmonija lahko zadoneli enako ponosno: večglasno, akustično ali električno, a vsekakor sodobno. Vsako noto nekdo napiše, nekdo odigra, nekdo dirigira, nekdo sliši. Resničen uspeh je, če prav vsak člen v tej verigi najde radost v njem.  

Slovenija potrebuje veliko novih zdravljic, prav nič himničnih, ampak vsakodnevnih, delovnih, državljanskih in človeških.
Evropa potrebuje veliko novih od radosti, prav nič slavilnih, ampak vsakodnevnih, delovnih, državljanskih in človeških. 

Prispevajmo čim več glasov v to naše evropsko mnogoglasje, poživimo kdaj kakšno rahlo upočasnjeno ali zlajnano melodijo, zaostrimo jo kdaj s kakšnim močnejšim rifom – predvsem pa vztrajajmo na temeljni enakopravnosti in nediskriminaciji slehernega posameznika, državljanov in državljank – ter seveda tudi držav!  

Tako bomo najbolje gradili enotnost in branili samostojnost.  Naj bo današnji dan spodbuda za takšna prizadevanja, naj nas nocojšnji koncert za dvomilijonski orkester opogumi in spomni, da se v resnici vse začne iz tišine, z mislijo na boljše. 

Drage državljanke in državljani,  

naj se ob koncu leta iskreno zahvalim vsem, ki ste se, vsak na svojem področju in na svoj način, trudili za dobro vaših najbližjih, otrok, sosedov in sodržavljanov. 

Skupaj z vami si bom še naprej prizadeval, da bo šla naša draga Slovenija mirno in stabilno naprej.  

Želim vam ponosno praznovanje dneva samostojnosti in enotnosti, vesel božič ter srečno in zdravo leto 2018.  

Lepo pozdravljeni

http://4d.rtvslo.si/arhiv/proslave-in-slavnostne-seje/174510274