Pri založbi Beletrina je izšel novi roman Vlada Žabota Sveti boj. To je Žabotov že sedmi roman, ki v vsebinskem smislu zaokroža avtorjevo poglobljeno ustvarjalno soočanje z mitološkim izročilom; pripoveduje nam o človekovi zgodovini, mitih, verovanjih, verskih bojih in hkrati razkriva človekovo naravo, njeno bistvo, ki je ujeto v živalskost, kljub neizmernemu razvoju intelekta.
Vlado Žabot, vse fotografije Marijan Zlobec
Sveti boj hkrati predstavlja zadnji del trilogije, v katero sodita še roman Ljudstvo lunja in epska pesnitev Sveta poroka in ki pomeni edinstveni umetniški izraz presežne človeške zavesti, ki je, kot gre razbrati iz pričujočega romana, utemeljena v pesništvu.
Žabot je na predstavitvi med drugim poudaril arhetipski boj med dobrim in zlim v svojem romanu. Govoril je o duhu mrtvih, ki se nikoli ne pomiri in vedno znova plane na plan, tako kot v devetdesetih letih v vojnah na Balkanu; duh se bo vedno znova vrnil, drugo ali pisateljska naloga pa je to opisati z živo imaginacijo. Žabot je omenil, da je podlaga njegovega romana arhetipski indoevropski mit, iz katerega so potem izhajali staroslovanski, starogermanski in antični miti. Vprašal se je, kaj je svetega v človekovih bojih in konfliktih, ki določajo zgodovino skozi vse čase do sedaj? Prepričan je, da so bogovi pesniška iznajdba in da so dolgo mislili, da pisatelji pišejo po božjem navdihu, kar pa ni res. Osnovna pisateljska metoda je personifikacija sonca, narave…, a vse to je zgolj pesniški svet.
Žabot je opozoril, da v vseh vojnah prihajajo na plan največje človekove nizkotnosti in živalska podoba sovraštva ter vsega, kot je označeno v sedmih glavnih grehih. Zakaj začenjajo oblastniki vojne v imenu boga in zakaj prihaja do blagoslova orožja in vojska pred izpolnjevanjem “božje volje”? In zakaj se pobija ljudi v imenu boga in se to predstavlja kot božjo voljo?
Žabot je prepričan, da obstaja notranji konflikt v vsakem človeku kot boj dobrega in zla, med zavednim in nezavednim. Človek ne živi samo racionalno, ampak še v večji meri in pomembneje iracionalno.
Človek postane človek, ko je sposoben prevzeti nase težo sveta in preneha biti neodgovoren božji otrok. Človek je napravil ogromen korak v svojem razvoju iz opice, še večji pa ga čaka na poti do boga, je povedal pisatelj.
Žabot je spomnil na zgodovino dvajsetega stoletja oziroma historičnega materializma, ki je želel nadomestiti religije. To se je izkazalo kot krvavo nezadostno.
“Doktorski študent zgodovine Radovan Podolni se po navodilih mentorja poda na nekdanje vojno žarišče, da bi tam preučil arhive in raziskal obmejne trdnjave. Na videz jasna naloga odkriti objektivno resnico preteklosti pa postaja z vsakim korakom bolj zastrta in nevarna. Radovanov znanstveni pogled se lomi pod težo sanj in naključij, ki mu križajo načrte, dokler naposled ne spozna, da vojne v resnici še ni konec. Duh pobitih na bojišču, ki je v romanu imenovan zduh, še vedno živi, svojo energijo seli na preživele, ki ugreznjeni v prastare boje ne preizprašujejo globljih vzrokov vojne. Prav slednji pa so glavna tema romana Sveti boj. Vlado Žabot s svojim značilno slikovitim in sugestivnim jezikovnim izrazom, ki dogajanje prestavlja v polbudni, mitski čas, neustrašno pogleda na hrbtno stran ideologij, ki si od nekdaj prizadevajo v demonski sili vojn videti svetost junaštva. Radovan razkrinka iluzijo, ki skozi zgodovino poganja dialektiko zmagovalcev in žrtev, ko v človeku uzre duhovno bitje, ki se napaja v domišljijskem in mitskem, čeravno slednjemu nadeva še tako racionalen obraz. Iz krogotoka nasilja najde edino mogočo pot in jo na koncu tudi uresniči, ko vzame nase težo sveta.
Mojstrsko izpisana zgodba o krogotoku vojnega nasilja in subjektivni zmagi posameznika – za naš čas, za vsak čas,” pravijo v uradni predstavitvi knjige pri Beletrini.
Vlado Žabot (1958) je eden najbolj prepoznavnih slovenskih pisateljev. Za svoj »urbani prvenec«, roman Sukub (Študentska založba 2003) je prejel kresnika za roman leta in nagrado Prešernovega sklada. Med letoma 2003 in 2007 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev. Ne smemo pozabiti, da je bil prav Žabot pobudnik nagrade kresnik za najboljši slovenski roman leta, ki je prerasel v največjo literarno manifestacijo, še posebej po zaslugi Dela, ki nagrade (5000 EUR) ni ukinil, čeprav so se medtem že dvakrat zamenjali njegovi lastniki.
Vlado Žabot, Mitja Čander in urednica knjige Miljana Cunta
Še pomembneje pa je, da je prav po zaslugi in spodbudi Dela z vizijo pisateljev, da lahko dobijo nagrado kresnik in s tem postanejo najbolj prepoznavni in cenjeni med bralci, nastalo več kot dva tisoč (verjetno okrog 2500) novih slovenskih romanov.
Glavni in odgovorni urednik Beletrine Mitja Čander
Uradni portret in naslovnica romana
Marijan Zlobec