Že peti koncert iz cikla Mladi virtuozi v organizaciji Festivala Ljubljana je sinoči napolnil Viteško dvorano Križank. Najprej sta nastopili sestri Gombač; violončelistka Tamara in pianistka Maja v duu.
Tamara Gombač, vse fotografije Marijan Zlobec
Pri sestrah Gombač morda preseneča veliko število njunih pedagogov oziroma izpopolnjevanj. Ne vem, če je to zadnja leta v modi, namreč naštevanje pri kom vse je nekdo študiral, ker potem dobite vtis, kot da je treba nenehno skakati od profesorja do profesorja, jih testirati, kaj znajo in kako učijo, kakšen je njihov pogled na glasbo, glasbeno teorijo, kakšen odnos do skladateljev, glasbenih stilov, za katero zvrst glasbe in čas so specialisti… Včasih je vtis, kot da preveč ljudi samo “škodi”.
Maja Gombač
Še bolj preseneča, da v njunem sicer ne tako dolgem življenjepisu ni toliko slovenskih glasbenih pedagogov, kot bi od Slovencev pričakoval oziroma nastopajo na poti k višjemu študiju nekje v tujini. Pianistka Maja Gombač je sicer diplomirala pri Hinku Haasu, a je po diplomi odšla na magistrski študij v Gradec, dodatno pa se je izpopolnjevala še pri kar devetih profesorjih solistično in osmih v komorni igri.
Če preštejem vse omenjene v koncertne listu, pridem do kakih dvajset profesorjev.
Podobno je pri violončelistki Tamari Gombač (kakih petnajst skupnih profesorjev). To je malo čudno. Bistveno je, kdo kaj nauči, predvsem pa razvije vse notranje potenciale, ki jih učenec ali študent ima in postane sposoben za samostojno poustvarjalno glasbeno pot. Glasbenik je pač individualna osebnost, tako kot nogometaš (Jan Oblak), košarkar (Luka Dončić), hokejist (Anže Kopitar)…. Vsakdo pride do tja, kamor je sposoben priti. Stotine zgodb o krivicah drugih ljudi ali okoliščin za neuspehe, so slaba tolažba. Navsezadnje, če vidiš, da te kdo v razvoju ovira, greš stran ali drugam. Če ne moreš, je to vključeno “v paket”.
Dobro, recimo da sem izbral en primer, a bi pri Mladih virtuozih naštel še veliko podobnih ali sorodnih. Kako izbrati ali najti pravega pedagoga, pa tudi, ali je ta “izbrani” pedagog pripravljen učiti vsakogar, ki bi to rad. Kot veste, pedagogi najraje izberejo največje talente, malo slabši gredo k slabšim profesorjem… Diplomirajo pa oboji, samo da je ocena morda malo različna.
Bistveno je vprašanje, kaj v glasbenem življenju hočeš doseči. Samostojna umetniška kariera, bolj občasno nastopanje, komorna glasba, poučevanje, dokler se nekako ne ustali neka naravna identiteta, mimo katere ne moreš oziroma “ostane”. To pa je morda najhuje; če nisi sposoben samostojnega koncertnega nastopanja, boš pa učil na akademiji, konservatoriju, šel v kako drugo službo…
Sestri Gombač sta si izbrali klasicistično – romantični program, s katerim se očitno še najbolj identificirata, hkrati pa nakazuje razvoj komorne glasbe od (poprejšnjega) zgodnjega klasicizma dalje. Sonata za violončelo in klavir v g-molu št. 2 op. 5 v dveh stavkih Ludwiga van Beethovna je sorazmerno dolga, a kaže na skladateljev velik smisel za uravnoteženost in enakovrednost obeh inštrumentov, tako da bi težko rekli, da je klavir v spremljevalni funkciji; pomemben je dialog, čeprav je na trenutke in za naša občutja danes rahlo dolg, ker je količina povedanega že strnjena poprej in se kontrastno skladba ne toliko razvija ali ponuja kakšen dramatični preobrat.
Tak kompozicijski pristop je za obe nastopajoči glasbenici skladen, primeren, omogoča pianistki, da takoj pokaže svoje finese, tako v tehničnem kot tonskem smislu, kar je Maja izrazila kot suverena glasbenica in hkrati zelo dobro sliši, kako ji klavir zveni (kot solistki).
Tamara Gombač je nekoliko dominantna, a ne preveč ali opazno; ne odpira se navzven, ne kaže neke razgibanosti, kaj šele strasti; tak ognjeviti pristop bi morda prišel kasneje in z drugim repertoarjem.
Poduhovljenost, umirjenost, smisel za mero in enakovrednost vseh interpretativnih “sestavin”.
Pri Fantazijski skladbi op. 73 v treh stavkih Roberta Schumanna je bilo več pastoznosti, ne pa sentimentalizma. Podobno, a malo več elegičnosti v Ruralia Hungarica, op. 32d Erna von Dohnanyja, ki pa je že iz dvajsetih let 20. stoletja, a je bližji madžarskim ljudskim pesmim kot kakšni avantgardi.
Za dodatek sta si izbrali še Mendelssohnovo Pesem brez besed.
Do tu sta uspešno prišli, naprej pa je odvisno od marsikaterih okoliščin, vizij, ambicij, pripravljenosti delovanja, še posebej če se okoliščine pokažejo kot spodbudne. Tu pa je žal vse odprto. Slovenija nima glasbene reprezentance… Ne nastopajočih ne vsega štaba okrog, tako kot to imajo športniki, ki nenehno nekje “nastopajo”.
Marijan Zlobec