Cankarjeva založba Skupina Mladinska knjiga je pravkar predstavila najnovejšo knjigo Darinke Kladnik (Ne)znani Slovenci, v katero je zajetih nič manj kot sedeminsedemdeset (77) žensk in moških iz časovnega razpona nekaj stoletij, a s pogojem, da so vsi že pokojni, se jih pa mnogi še spominjajo, vsaj nekaterih v knjigi. Dr. Matjaž Kmecl je na predstavitvi dejal, da je osebno dobro poznal dvanajst ljudi, pri čemer je omenjal svoje obiske pri kiparju Francetu Goršetu, ko je bil v bolnišnici, pa Ivana Mraka, Anico in Emilijana Cevca… Knjigo je uvodoma predstavil urednik Tine Logar.
Darinka Kladnik, vse fotografije Marijan Zlobec
Če bi obnovili Logarjeve besede, bi se zdelo, da je tako knjigo zelo težko narediti. In to iz več razlogov; kdo so znani ali neznani Slovenci, na katerih področjih se je kdo uveljavil, kakšno naj bo razmerje med moškimi in ženskami, ali naj se upošteva politike, cerkvene osebnosti, ali naj se v knjigo ne uvrsti najslavnejših Slovencev, o katerih je že ogromno napisanega, ali so v knjigi lahko tujci, ki pa so s svojim delovanjem pri nas pomembno zaznamovali naše narodno življenje…Koliko naj bo v eni knjigi takih oseb, če je bil že predizbor imen dvakrat obsežnejši in potem moraš z bolečino v srcu in grenkobo v ustih “klestiti”.
Akademik dr. Matjaž Kmecl
Bistveno pa je, kako se vendarle dela lotiš tako, da bo knjiga na koncu privlačna, natančna, obogatena z mnogimi slikovnimi dokumenti, portreti, spomeniki, starejšimi in novejšimi fotografijami… Vsaka knjiga mora na koncu postati privlačna, berljiva, prepričljiva zgodba.
Vprašanje potem je, ali je v enem portretu “vse povedano”? Seveda ni. Niti v individualnih monografijah o enem človeku (iz te knjige) ni. Nastane vprašanje, kako kaj formuliraš, da je hkrati res in predstavlja bistvo nekega delovanja in življenja.
Za to moraš imeti najprej poseben publicistični in novinarski posluh in izkušnje, na koncu pa se postaviti v vlogo “eksekutorja” in se za vse sam odločiti.
Darinka Kladnik je rojena za to, bolj kot kdo, ki bi začel vihati nos in na koncu ne bi bilo nič.
Dr. Matjaž Kmecl, Darinka Kladnik in Tine Logar
Dalo bi se diskutirati, ali je oklepaj ob (Ne) resničen. Iz knjige bi lahko izluščili le malo ljudi, ki niso bolj splošno znani, seveda če upoštevamo ljudi; one vse bolj redke, ki knjige sploh berejo in so imeli kakšno bolj humanistično izobrazbo.
Kakšen je odnos sodobnih Slovencev do vseh teh osebnosti v knjigi je težko reči. Kaj v šolah sploh učijo? Nekoč sem slišal pripombo neke matere; kmalu ne bodo vedeli niti kdo je bil Prešeren, ampak bodo vedeli samo, da se “dobimo pri Prešercu”.
Vem kaj bi mi Darinka Kladnik lahko rekla: “Pa ne moreš ti gledati iz svoje perspektive, ampak moraš upoštevati povprečnega bralca, ki pa ga še marsikaj zanima in se da rad podučiti…” (Predvidevam).
Urednik Tine Logar
Jasno je, da se taka knjiga, album, zbornik lahko pojavi kot nekakšen uvod v nadaljevanje ali celo serijo. Sam mislim, da bi na koncu zlahka prišli do tisoč (Ne)znanih Slovencev.
To sicer ni serija Sto znamenitih… ki je izhajala pri Prešernovi družbi, niti nima takega koncepta.
Knjiga je bolj civilna, laična, ne želi biti niti liberalna niti klerikalna, še manj šolska in najmanj ideološka (kot Enciklopedija Slovenije).
Če bi rekel, da bo vsak “močnejši poznavalec” kake v knjigi predstavljene osebe kaj pogrešal ali pa imel pripombe na kakšno oznako, podatek, delo, opus, življenje…
Darinka Kladnik, kot je opomnil dr. Kmecl, je rada uporabila kakšno anekdoto, kaj bolj prigodniškega, družabnega… Sam se je na predstavitvi precej pomudil pri nevesti Matije Čopa, to je bila sicer vdova Antonija pl. Höffern…, pa pri Bernekerjevem spomeniku Trubarja v Tivoliju…
Morda bi se dalo takoj dodati še koga iz zamejskega in zdomskega življenja, se pravi upoštevati skupni slovenski ustvarjalni svet in prostor.
Tu pa je knjiga precej previdna in ni toliko vključevalna, kot bi pričakoval.
V knjigi je skupaj omenjenih okrog 600 oseb, nekaj sto pa je raznih dokumentov.
Marijan Zlobec