Živel Dan republike

Bil sem na petem koncertu devetnajstega festivala Slowind v Slovenski filharmoniji. Pa me Aleš Kacjan vpraša: “Ali veš, kateri praznik je danes?”Seveda vem, Dan republike.

Največ revolucije je na papirju, foto Marijan Zlobec

V resnici sem že pozabil, a sem se takoj spomnil, kako smo ga v naši družini praznovali tri dni; 28. novembra je bil rojen moj oče, 29. novembnra je bil državni praznik, 30. novembra je bil drugi dan praznika in hkrati rojstni dan mojega strica Marjana Podgorška, dolgoletnega voditelja Trubarjevega antikvariata, ki je prijateljeval tako z Edvardom Kocbekom kot Antonom Slodnjakom, dr. Janezom Milčinskim, ki je bil vnet kupec najredkejših medicinskih knjig, pa ddr. Rudolfom Trofenikom iz Műnchna… Ko je on prišel iz Nemčije, so se zbrali pri Mačku…

Dan republike je bil najbolj znan po jugoslovanskem obleganju Trsta. Nekoč je bila kolona po stari cesti od SEžane proti Štorjam dolga od Fernetičev skoraj do Senožeč  ali deset, petnajst kilometrov; v Trst je prišlo 150 tisoč Jugoslovanov.

Boris Ostan

Danes v Trst po nakupih ne pride več nihče; vsi so postali bogatejši od “Taljanov”, mi Slovenci pa še posebej.

Kriv je komunizem, socializem, delavsko samoupravljanje, neuvrščeni, tovariš Tito, na koncu pa še kapitalistična demokracija, o kateri sem pravkar poslušal kompozicijo francoskega skladatelja Bricea Pauseta (r. 1965) Ne-mir II, in v kateri je sam igral na čembalo, njegov lastnoročni traktat o parlamentarni demokraciji, ki je prepričana, da je revolucija bolj dobrodošla kje drugje, kot v Zahodni Evropi, pa je recitiral ali pripovedoval dramski igralec Boris Ostan.

Tito, Vidmar, Kocbek v Jajcu

Slišali smo isto pesem, ki se vleče od Dneva republike do bližnjega Dneva samostojnosti in enotnosti; manjšina ima v odnosu do večine vedno prav.

Oba nastopajoča pa sta nam ob priklanjanju pozabila voščiti za naš nekdanji največji avnojski zgodovinski praznik.

Marijan Zlobec