Nadaljuje se že devetnajsti festival Slowind. Okvirni naslov Enciklopedija glasbe je sedaj že jasno, da se bo pokazal bolj v narekovajih kot zares, koncerti imajo vendarle poudarek na najnovejših in sodobnih delih, zelo malo je glasbene zgodovine, pa še ta je postavljena zgolj v določen kontekst nastopajočih, njihove glasbene strukture in s festivalom povezanih skupin, ansamblov ali posameznikov.
Umetniški vodja Brice Pauset in skladatelj Dominique Schafer, vse fotografije Marijan Zlobec
Enciklopedija glasbe sicer zveni lepo in privlačno, a ima svoje vsebinske zahteve, ki jih festival predstavlja precej po svoje, pravzaprav le tako, kot si to zamišlja gostujoči francoski skladatelj, čembalist in programski vodja letošnjega festivala Brice Pauset.
Uroš Rojko ob svoji krstni izvedbi
Na drugem koncertu z naslovom Glasba in poetika smo poslušali delo švicarskega skladatelja Dominiqua Schaferja (1967), Klausa Huberja (1924 – 2017), Bricea Pauseta (1965) in Uroša Rojka (1954). Opazno boljši sta bili deli Pauseta in Rojka, bolj ambiciozni, bolj smiselni tako po strukturi, izboru inštrumentov, inventivnosti, zvočnosti, možnosti različnih dialogov znotraj nastopajočih, bolj razvojni, lahko bi rekel dramaturško bolj razgibani…
Violinist Maximilian Haft
Brice Pauset je v skladbi Vita Nova (serenades) iz leta 2006 za solistično violino ob spremljavi ansambla v svoji razlagi sicer povezan s slavnim francoskim filozofom, literarnim teoretikom in še marsikaj Rolandom Barthesom in njegovim projektom, ki je dal skladbi naslov oziroma ga je Pauset vzel. “Transformacija” Barthesa je seveda zgolj besedna, glasba je nekaj drugega. Bolj smo občudovali inventivnost v oblikovanju modernega violinsakega sola, a v kontekstu in dialogu z ansamblom, v katerega je Pauset vključil posebno zvočnost v obliki kitare, mandoline, harfe, pa še štiri godalce, klavir, oboo, klarinet, tolkala… Morda sta še najbolj vstopila v dialog s solo violino kitara in mandolina, ki bi ju manj pričakovali… Pauset je, ko se je precej minut zdelo, da bo skladba bolj monotona, presenetil z silovitim izbruhom violinske virtuoznosti, kadenc, samostojne solistične in poudarjene prezence, s čimer je dvignil poustvarjelno raven in zahtevnost, ki ne bo dosegljiva ravno vsakomur. Bistvo je, da zna pokazati, kaj je solo in kaj ansambelska sopremljava, kaj je dialog znotraj sekcij, zvočnih barv, kombinacij, odprtosti in prelivanja, pri čemer vse ostaja zelo natančno, jasno, razvidno, lahko bi dodal brez praznih mest. Dirigiral je Michael Wendeberg, ki se je za nastop v Ljubljani odlično pripravil, tako kot njegov ansambel Ensemble Contrechamps.
Pauset je za violinista napisal zelo zahteven part
Uroš Rojko je glasbi za pihalni kvintet in ansambel dal naslov Zvokasok. Delo je nastalo v letih 2016/2017 in je doživelo svetovno praizvedbo. Rojko kot da je še stopnjeval ansambelsko celovitost; namesto enega solista (kot Pauset) je v bistvu imel pihalni kvintet, a vedno v dialogu z ostalimi člani ansambla. Lahko bi rekli, da je šlo za dialog dveh ansamblov, porazdeljenih v vse mogoče kombinacije, ki vendarle kažejo na raziskovanje zvočnih možnosti, kar bi lahko nakazoval sam naslov. Solistični pihalni kvintet biva v soigri z velikim ansamblom, kot pravi Rojko. Povezuje ju vrsta interaktivnih situacij, kjer tonski sklopi in okreti medsebojno reagirajo.
Kitara in mandolina
Rojko je prav tako vzel v svoj sestav kitaro, mandolino, harfo, klavir, še zvočne posode. Glede na dolgost kompozicije se je izogibal monotonosti in jo raje dramaturško razgibal, tako da je izzvenela bolj mladostno, v nekem smislu vitalistično, kot nekaj, kar se v skladateljskem razvoju še ne umirja, ampak daje znak novih možnosti in to v kombinaciji, ki mu glede na sodelovanje Slowind in Ensemble Contrechamps daje možnosti še za nove predstavitve in izvedbe, kar je eden izmed ciljev tako našega kot drugih sorodnih festivalov po svetu.
Pihalni kvintet Slowind je v celoti izvedel tretji koncert
Tretji koncert z naslovom Glasba in postava so zapolnile tri kompozicije, od tega kar dve svetovni praizvedbi. najprej FERNAB iz letošnjega leta Bricea Pauseta, potem pa še Sledi Larisae Vrhunc.
Skupni vtis je bil, da Slowind izvajalsko zmore več kot sta ponudila oba ustvarjalca; nekako je manjkala poglobitev v izvajalce kot vrhunske glasbenike, soliste in ansambel, ki je preigral že nekaj sto modernih in sodobnih kompozicij. Manjkala je smela virtuoznost, ognjevitost, drznost, ekrazit zvočnosti, ki jo gledalci in poslušalci vendarle želimo, saj med koncertom ne bi radi ravno zaspali. Ivan Cankar je imel en poseben iraz: solznomeškobnost, ki je sicer težko razumljiv, a bi bil skupni pomen vendarle v tem, da nima moškosti.
Dirigent Michael Wendeberg
Arnold Schönberg je bil s svojim Pihalnim kvintetom op. 26 iz let 1923/1924 tako zmagovalec večera in po Stockhausnu šele drugi skladatelj v “Enciklopediji glabe”.
Schönberg je v svoji štiristavčni kompoziciji bližji Albanu Bergu, kot se zdi, še posebej v drugem stavku, ki precej aludira na nekatere melodije iz Wozzecka. Bila sta si blizu, čeprav je bil Berg že modernejši. Pri Schönbergu je razvidna poglobitev v materijo pihalnega kvinteta, suverenost gradnje, členjenost in poudarjanje vsebine stavkov. Pihalcem daje veliko zvočnega soka, več melodije, tempa, z nekaterimi ritmi se spogleduje s klasicistično poetiko, s plesom…To je bil čas, ko je Schönberg že imel mednarodno uveljavljeno ime, suverenost kompozicijske (in slikarske) drže, Kandinski ga je vabil na Bauhaus, kamor pa ni hotel priti…
Uroš Rojko in Slowind
Ampak to je natanko čas, ko ga je po levi prehitel njegov prijatelj Alban Berg s svojo visokostno držo in podobo, kot jo je Schönberg upodobil in velja za enega najboljših slikarjevih portretov. No, kot veste, pa je najraje slikal samega sebe; tako ni nihče protestiral.
Težko bo v Enciklopediji glasbe premagati Schönberga in Stockhausna.
Marijan Zlobec