V Narodnem muzeju na Metelkovi v Ljubljani so pravkar odprli selekcionirano, kurirano, žirirano in tematsko tradicionalno razstavo Majski salon Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Letos so Majski salon premaknili na jesensko-zimski čas, prihodnje leto pa bo spet spomladi. Bolj kot čas razstave pa je pomembna tema ali naslov razstave ali salona. Letos je ta Podoba medija, medij v kontekstu. Razstava ponuja na ogled 27 projektov iz sveta novomedijske in videoumetnosti.
Gorazd Krnc – Worth not knowing where Knowing is/Europe 2017, intermedijski preplet slikarstva, grafike in videa, 2017
Zvečer so podelili nagrade, kar pa je minilo nekako nepripravljeno, saj kljub velikemu obisku, še posebej umetnikov, ni bilo na spregled nobenega nagrajenca, da bi se pokazal in nagrado tudi prejel. Morda pa še bo; važno je sporočilo o nagrajencih.
Glavna nagrajenca sta Aleš Vavpotič in Narvika Bavcon
Te pa sta izbirali dve žiriji ločeno, kar pomeni, da so tudi nagrade v bistvu dvojne.
Člani žirij, selektor, predstavniki ZDSLU in Narodnega muzeja
Glavno nagrado žirije in selektorja ZDSLU – Nicole Hewitt, dr. Janez Strehovec in Srečo Dragan, sta prejela Aleš Vavpotič in Narvika Bavcon, medtem ko sta v ožji izbor prišla še Marko Glavač in Maja Smrekar.
Žirija ZDSLU v sestavi Agata Pavlovec, Marko Kovačič in Aleksandra Saška Gruden pa je nagradila Marka Glavača in Gorazda Krnca.
Nagovor selektorja prof. Sreča Dragana
Vodja projekta in selektor ter idejni vodja Salona prof. Srečo Dragan je skupaj z dr. Janezom Strehovcem med 90 prijavljenimi izbral 27 projektov, pri katerih sodeluje 30 avtorjev.
V ospredju Salona, najstarejše slovenske razstave in najpomembnejše razstave članov ZDSLU, je pravzaprav neizrečena beseda: polemika konvencije in tradicije z novodobno tehnologijo v umetniškem procesu in končnem ali celo odprtem rezultatu novega, težko natančno ali enoznačno opredeljivega umetniškega dela, v katerem je morda celo več znanosti kot umetnosti v starem pomenu besede.
Marko Glavač – (pra) DIH – (digi) NEOKRNJENOST, 2017 (del celote)
Tudi na tem Salonu ne le da vidimo, ampak podrobno opazujemo, kako si umetnost in znanost podajata roko. Če bi imeli avtorji več sredstev in tehničnih možnosti, bi bili rezultati še boljši. Tu pa so opazna nihanja, a je pomembno, da je vendarle veliko idej. Z več sredstvi, zlasti iz državne blagajne, bi si ustvarjalci lahko privoščili in realizirali še več, dosegli bolj izostrene in prečiščene rezultate, bolj tehnično in izvedbeno profilirane, morda bi bila lahko postavitev, vsaj nekaterih del, bolj ločena, ne pa tako nagnetena in celo sestavljena iz več avtorjev, tako da ne veš, čigavo delo je kaj. Nekateri avtorji pa so postavljeni tako, da greš kar mimo, ali pa ne veš, kaj je celota dela, ker so tudi oznake preskromne in “oddaljene”.
Robert Černelč – Veliki rop vlaka, 1903
Srečo Dragan je v katalogu med drugim zapisal:“Fokus tokratnega Salona je na prehodih slike, grafike, kipa in fotografije v protokole medijske umetnosti. S poudarkom na uporabi konceptov novomedijske umetnosti v medprostorih, ki jih ti sprožajo z usodnimi preboji v posameznih fazah umetniškega raziskovanja. Ti ključni trenutki se realizirajo v natisnjenih izjavah, postavitvah artefaktov v nov, drugačen kontekst, v beleženju sledi komuniciranja – dekodiranega branja in ozaveščanja, da obstaja skupno polje doživetja, tako za avtorja kot za gledalca/obiskovalca.
Performans Romane Novak
To seveda zahteva odgovornega in angažiranega avtorja in aktivnega, radovednega obiskovalca, ki postane udeleženec v projektu.
Aleš Vavpotič – Citat, srebro, 2017
Za vse vključene ustvarjalce je značilno, da v svojih delih izumljajo nove načine komuniciranja, širijo programska polja delovanja v širšo družbeno okolje in ustvarjajo posebne strategije za predstavljanje svojih lastnih stališč.”
Citati iz Michelangela in kiparske zgodovine v kontekstu sodobnosti
“Na razstavi vidimo, kako velika je prelomnica, ki je nastala ob vstopu v 21. stoletje na področju likovno vizualne umetnosti, kjer se življenje vse bolj prepleta s potmi v znanosti, umetnosti, industriji medijev, ekologije in elektronike, in te spletene poti se nato združujejo v vse močnejši aliansi ter vstopajo v interakcijo z virtualnimi prostori “drugega sveta”, ki se rojeva. Umetniki, ki so bili v prejšnjem stoletju iskalci samega sebe, danes raziskujejo svet okoli sebe kot celoto, z vsemi njegovimi znanimi in neznanimi fenomeni in so zaradi svojega ustvarjalnega potenciala in zmožnosti abstraktnega mišljenja korak pred ostalimi, ki pa jih ravno zato pogosto ne razumejo, ” je zapisala koordinatorka razstave Olga Butinar Čeh.
Metka Zupanič – And here we are, 2017, detajl
Razstava bo na ogled do 25. februarja 2018.
Franc Solina – Svetlobni vodnjak, 2015
Duša Jesih – Modus vivendi, 2017
Črtomir Frelih – Fox Box, 2017
Vanja Mervič – Na začetku je bila ravna črta – akt 2 vzhod, MGNG, video, 2017
Veliko ljudi in precej teme
Nagovor Mojce Smerdu
Hibryd Family
Maja Smrekar – K-9_topologija, digitalni print in video, 2015 – 2017
Peter Ciuha – Od zvoka do slike, 2017
Marijan Zlobec
En odgovor na “Na Majskem salonu ZDSLU znani nagrajenci”
Zame, laika, ljubitelja in zbiralca likovne umetnosti je (in bo) video filmska in ne likovna umetnost. V delih npr. Jesihove in Freliha pa več likovnega žmohta, kot v vseh videih skupaj.