Društvo slovenskih pisateljev je pravkar poslalo žalostno informacijo, da se je tik pred šestdesetim rojstnim dnem poslovil znani in priznani slovenski pesnik in pisatelj Milan Vincetič. Objavljam uradni komunike DSP.
Milan Vincetič, foto Ustanova Velenjska knjižnica fundacija/ Jurij Vižintin
Teden dni pred svojim 60. rojstnim dnem je umrl pesnik in pisatelj Milan Vincetič (roj. 1957). Svojo literarno pot je začel leta 1977 z objavo pesmi v reviji Oči in srce ter nadaljeval s pesniško zbirko Kot slutnja radovedno (1981, skupaj s Ferijem Lainščkom in Valerijo Perger).
Milan Vincetič z nagrado, nazivom Apolon, foto Lokalec.si
Odtlej je nespregledljivo sooblikoval podobo sodobne slovenske poezije in jo zaznamoval z oblikovno virtuoznostjo ter pretanjeno pesniško izpovedjo v štirinajstih zbirkah: Zanna (1983), Arka (1987), Finska (1988), Tajmir (1991), Divan(1993), Tanin 1998), Balta (2001), Lakmus (2003), Raster (2005), Retuše (2007), Vidke (2009), Stajanke(2012), Pristave (2014) in Kalende (2016). Za svoje pesniško delo je mdr. leta 2004 prejel nagrado Prešernovega sklada (za pesniško zbirko Lakmus) in leta 2007 čašo nesmrtnosti. Bil je tudi pozoren spremljevalec sodobne slovenske poezije in ji namenil preko 300 pronicljivih kritiški zapisov. Poleg radijskih iger je pisal še pripovedno prozo: ob romanih Goreči sneg (1999) in Nebo nad Ženavljami (1992) je jedro svojega pripovednega opusa zgradil z zbirkami kratke proze Za svetlimi obzorji (1988, skupaj s Ferijem Lainščkom), Obrekovanje Kreča (1995), Ptičje mleko (1995), Srebrni breg (1995, skupaj s Ferijem Lainščkom in Milivojem Rošem), Parnik v ajdi (1999), Žensko sedlo (2002), Talon (2007), Pobeglo morje (2009), Zimsko jajce (2013), Lebdeča prikazen (2014) in Mermol (2016) ter z njimi sodobno slovensko pripovedno prozo obogatil z raziskovanjem eksistencialnih stanj in vzgibov, zaradi katerih ljudje izstopijo iz mreže običajnih socialnih in intimnih odnosov.
Milan Vincetič, foto Wikipedija
Vincetičev literarni opus je delo senzibilnega človeka, opazovalca in zapisovalca skoraj nevidnih stanj, hrepenenj in sanj, ki sodobnemu človeku omogočajo, da preživi vse norosti tega sveta in ohranja svoje dostojanstvo. Sled, ki jo je zarisal na slovensko literarno ozemlje, bo ostala kot posebna dragotina.
Ljubljana, 5. oktobra 2017.
Društvo slovenskih pisateljev
|