Slovenska filharmonija je odprla novo koncertno sezono v Gradcu in zatem v Cankarjevem domu. Prišlo je tako do spremembe programa kot spremembe dirigenta. Spet nismo dočakali nobenega slovenskega dela, ne “starega”, še manj novega. Mlad slovenski skladatelj v svobodnem poklicu mora za status pri Ministrstvu za kulturo imeti tri izvedbe svojih del z orkestrom. Glede na programsko politiko Slovenske filharmonije tega ne more dočakali nikoli.
Pianist Simon Trpčeski v Cankarjevem domu, foto Marijan Zlobec
Slovenska filharmonija je v Gradcu dočakala dve skromni oziroma zelo kratki kritiki, ki pa ju sprejema kot suho zlato.
Kritika, ki je filharmonikom za vzor
Ali pa še tale
“Navzlic mnenju tukajšnjih namišljenih arbitrov se je izkazalo – kot že večkrat doslej – da je orkester Slovenske filharmonije povsem zmožen zadovoljiti različna kulturna okolja in estetske kriterije. Vsekakor je to naša glavna ambicija – nikakor pa ukvarjanje s podizobraženimi nesposobneži, ” je zapisala Marina Kopše, ko je zgornji kritiki pošiljala svojim kolegom iz orkestra.
Verjetno bi bilo počasi treba začeti razmišljati, da si Slovenska filharmonija ne zasluži kakšne večje pozornosti domačih medijev, vsaj ne več kot enkrat letno v obliki člankov na dvajsetih vrsticah, kot sta objavljena zgoraj kot primer kritiške veličine v primerjavi z mnenji slovenskih “namišljenih arbitrov”.
Marijan Zlobec
En odgovor na “Za Slovensko filharmonijo vzor Kleine Zeitung”
Podobno odklonilen odnos, kot ga izkazuje državni javni zavod Slovenska filharmonija, do sveže in izvirne ustvarjalnosti slovenskih skladateljev, izkazuje tudi javni zavod SNG Opera in balet Ljubljana do domačih skladateljev, koreografov, opernih in baletnih solistov, kar je več kot razvidno tako iz izvajanega repertoarja kot tudi iz preverljivih zasedb.
Občudovalec umetnosti se upravičeno vpraša, ali ni ena od prednostnih in temeljnih nalog državnih javnih zavodov na področju odrskih in glasbenih umetnosti stalno in dejavno spodbujanje, predstavljanje in uveljavljanje stvaritev sodobnih domačih literarnih, glasbenih, baletnih in odrskih umetnikov vseh generacij in vseh estetsko-slogovnih usmeritev.
Tega, žal, t. i. osrednje državne ustanove ne počnejo, oziroma se umetniška vodstva temu v imenu svoje deklarirane in domnevno nedotakljive umetniške “avtonomije” vse bolj trmoglavo in svojeglavo upirajo.
Čas bi že bil, da bi o teh nespodbudnih in naravnost nevzdržnih okoliščinah za izvirno ustvarjanje, predstavljanje in uveljavljanje domačih umetnikov, še posebej mladih, javno spregovorila stanovska društva in strokovno-umetniške organizacije, organi upravljanja v državnih javnih zavodih, nacionalni svet za kulturo in ne nazadnje ministrstvo ua kulturo kot pristojni in najodgovornejši organ ustanovitelja in financerja omenjenih državnih javnih zavodov.