Slavna italijanska mezzosopranistka Cecilia Bartoli cveti kot morda še nikoli. Potem ko je prevzela umetniško vodenje salzburškega Binkoštnega festivala, je operni program preselila še na Salzburške slavnostne igre. To se je letos zgodilo z zelo zahtevno in dolgo (tri ure in pol čiste glasbe) Händlovo opero Ariodante, v kateri kajpada sama poje naslovno vlogo sicer moškega opernega junaka.
Cecilia Bartoli kot Ariodante, vse fotografije Salzburger Festspiele / Monika Rittershaus
Bartoli je svetovno znana že desetletja in samo čudimo se lahko, od kod v njej toliko energije, poleta, pripadnosti glasbi in še posebej operi? Koliko animacije, organizacijske spretnosti, pobud, da ne govorim o glasu, ki je še vedno najbolj gibek med vsemi pevkami.
Rolando Villazon in Cecilia Bartoli, foto Salzburger Festspiele / Marco Borrelli
Ima neverjeten naravni dar, življenjski optimizem, vso svojo odrsko glasbeno okolico navdihuje, jo vodi, usmerja, je kot kakšen predsednik, brez katerega ne more obstajati nobena družba.
Sandrine Piau kot Dalinda in Rolando Villazon kot Lurcanio
Če primerjam njen umetniški profil s kakšnim “domačim”, potem je razlika naravnost gromozanska. Bartoli dokazuje, kaj je v operi in petju mogoče doseči.
Lurcanio je v dvoboju za čast ubil spletkarja Polinessa in upa na ljubezen sicer izdajalske Dalinde
Opero Ariodante si je Cecilia Bartoli izbrala sama, kar pomeni določeno prednost, vsekakor pa je natanko vedela, kaj počne in kaj zmore. Sama je izbrala še preostalo pevsko zasedbo, v kateri je bil slavni mehiški tenorist Rolando Villazon v vlogi Ariodantejevega brata in zaščitnika Lurcania.
Ariodante s težkim mečem
Prav tako slavna je francoska sopranistka Sandrine Piau kot zlorabljena Ariodantejeva zaupnica Dalinda, izdajalka brez zavedanja svojega dejanja spričo slepe ljubezni do Polinessa, pretendenta za oblast, brez morale in predsodkov.
Polinesso poizkuša osvojiti Ginevro, a ne gre
Največje presenečenje predstave so bili ameriška koloraturna sopranistka Kathryn Lewek kot Ariodantejeva zaročenka in jutrišnja žena Ginevra, francoski kontratenorist Christophe Dumaux kot vojvoda Polinesso ter kanadski basbaritonisti Nathan Berg kot škotski kralj.
V predstavi je veliko baročnega plesa
Opero naredijo pevci, se izkaže vedno znova. Bartoli se kot umetniška voditeljica Binkoštnega festivala tega zaveda in noče svojih kriterijev prilagajati ničemur. Pri njej ni nihče v službi, ampak je angažiran za določen projekt. Kriterij je vrhunska predstava, vse drugo je brez veljave in pomena. Če teh zahtev in realizacij ni, je bolje, da predstav ni.
Ariodante je kraljev vazal
Ariodante se bo v opri kot zgolj kraljev vazal povzdignil z jutrišnjo poroko s kraljevo hčerko Ginevro, s katero ga sicer veže goreča ljubezen.
Polinesso nima nikakršnih zadržkov
Händel je v bistvu želel prikazati, kako je želja po oblasti vedno lahko sleparska, če že ne kar zločinska. Tu je zadoščala ena sama spletka Polinessa, ki je vanj zaljubljeno Dalindo prepričal, naj se ponoči, le dan pred napovedano poroko, preobleče v obleko Ginevre, medtem ko bo ona spala, se pokaže z njim kot Ginevra in nato z njim odide v spalnico, kar bo Ariodante videl in spoznal, da ga je Ginevra prevarala celo tik pred poroko. Dalinda srečna preživi noč z ljubljenim Polinessom. Kakšna lutka je bila, spregleda kasneje. Vanjo že od prej zaljubljeni Lurcanio ji je pripravljen odpustiti, še posebej, ker svojo krivdo prizna in jo obžaluje ter Ariodanteja na kolenih prosi odpuščanja.
Barok, delno cepljen na sodobnost
Režiser Christof Loy je ustvaril pravo baročno predstavo, v kateri so se vsi operni elementi združevali v dinamičnem tempu, čeprav je predstava zelo dolga, a so jo spričo televizijskega snemanja pustili v izvirni dolžini kot dokument sodobne operne produkcije. Loy je verjetno v dogovoru s Cecilio Bartoli pustil njene govorne dodatke na začetku opere in posameznih dejanj, s pudarkom na resnici, ki mora na koncu zmagati. Prav tako je pustil Bartoli nekaj afnarij s cigaro in petjem koloratur celo s cigaro v ustih. Vtis je bil, kot da si Bartoli sproti kaj izmišlja, da je čim bolj spontana. Loy je prav tako pazil na oblikovanje in poudarek karakerjev glavnih junakov ter spretno manipuliranje s kraljevim “spremstvom” v mnogih in različnih funkcijah, kar se je med drugim pokazalo v fantazmi spolne orgije, ki pa jo je vodstvo festivala v svoji slikovni ponudbi precej cenzuriralo.
Ginevra in Dalinda, ugotovitev resnice
Odlična, zelo fleksibilna je bila scenografija Johannesa Leiackerja, ker je znala kombinirati interier in eksterier, barok in sodobnost. K tej časovni dvojnosti so veliko prispevali kostumi Ursule Renzenbrink. Andreas Heise pa je naredil koreografijo kot mešanico baročnega baleta in sodobnega izraznega plesa.
Del orgije
Opero Ariodante je izvedel nov, leta 2016 na pobudo Cecilie Bartoli ustanovljeni orkester Les Musiciens du Prince -Monaco skupaj s Salzburger Bachchor. Dirigiral je Gianluca Capuano. Orkester igra sijajno, zlasti plemenit zvok doseže v svojem čistem pianu in pianissimu. Vse pevce se je tako v celoti slišalo, še posebej zelo zahtevne in dolge koloraturne arije, s katerimi Händel ni prizanesel nikomur. A on je tedaj v Londonu okrog leta 1735 imel najboljše kastrate na svetu. Ariodante je bila vloga za kastrata, ne pa za mezzosopranistko.
Barok in sodobnost skupaj
Solistični ansambel je bil zelo usklajen, morda je Villazon nekoliko v zatonu oziroma po operaciji glasilk poje z manjšo izrazno močjo, Bartoli je pevski svet brez primerjave, najbolj pa me je pritegnila še neznana Kathryn Lewek, ki je na pragu svetovne kariere.
Ariodante in Ginevra
Končalo se je z velikimi ovacijami in skandirajočimi stoječimi aplavzi.
Foto Salzburger Festspiele/Marco Borrelli
Marijan Zlobec