Na sinočnjem koncertu v okviru Imago Sloveniae – Podoba Slovenije je v nabito polnem atriju Mestnega muzeja v Ljubljani prvič v karieri s svobodno pianistično improvizacijo nastopil Jan Sever.
Jan Sever, vse fotografije Marijan Zlobec
Prišli so tako rekoč vsi, ki ga poznajo, še posebej kolegi pianisti in pianistke, kolegi profesorji in še kdo, tako da se ni čuditi velikim ovacijam na koncu sicer dvodelnega ali razdeljenega koncerta.
Jan Sever se je malo spotil že pri uvodnem nagovoru občinstva, ko je preprosto povedal, da je to njegov prvi koncert s svobodno pianistično improvizacijo in da ne ve, kaj se bo zgodilo. Sever s tem nadaljuje pot, ki jo je v zadnjih letih nakazala Tina Mauko na dveh koncertih v okviru Ljubljana Festivala in drugod, le da je njena improvizacija bila bolj vsebinska in oplemenitena s spretnimi video in svetlobnimi dodatki, povezanimi s centralno zgodbo ali temo (Sveta Ženska – Marija Magdalena, Snežna kraljica).
V jazzu je bil največji slovenski pianistični improvizator Silvester Silvo Stingl, ki pa je imel v času igranja v PORL in Big Bandu RTV Ljubljana z Jožetom Privškom premalo priložnosti, da bi se izkazal na samostojnih pianističnih večerih. Danes bi bilo morda drugače, ni pa nujno. Kolikor sem se o tem z njim nekoč pogovarjal, nisem dobil vtisa, da bi ga ta možnost solističnega koncertiranja zelo zanimala.
Sedanji pianistični improvizatorji so še najbolj pod vsaj inspiracijo, če ne direktnim vplivom improvizatorja Keitha Jarreta.
Koliko se improvizacija da naučiti, koliko pa je bolj naravni dar, je vprašanje, na katerega lahko odgovori vsak pianist sam pri sebi in iz svojih izkušenj. V zgodovini vemo, da je bil velik, morda celo največji improvizator Frederic Chopin. Če bi takrat imeli snemalne naprave, bi spoznali, da je “napisal” še enkrat več glasbe, kot jo poznamo danes.
Prav je, da se pianistične improvizacije snemajo, ker notnih zapisov ni in jih nikoli ne bo.
Jan Sever je svoj ognjeni krst dobro prestal. Morda je bilo v prvem delu preveč trdega igranja, močnega zvoka in zatekanja k balkanskim ritmom, ki so “vlekli” improvizacijo naprej in v bolj varne vode. V drugem delu se je bolj sprostil in pokazal še več pianistične svobode in smelosti, razkošja in vizij. Seveda se da tu potisniti v ospredje vprašanje, ali ni morda ravno pianistična improvizacija rešitev za klavir, ki je v očeh mnogih glasbenikov ustvarjalno mrtev inštrument.
Pianistki Ana Šinkovec Burstin in Tina Mauko
Jan Sever ni pokazal ravno kakšne liričnosti v svoji duši, prej zapletenost karakterja. Je pa zanimivo, da improvizacija v čisto pianistično tehničnem smislu pianista ne naredi boljšega in potrebuje ravno tako neizmerno količino vaj.
Za prvič ni bilo slabo, kakšen bo osebni improvizatorski stil, pianistov karakter tovrstnega nastopanja, pa bomo še videli. Ni bilo neopazno, da bi morala improvizacija pokazati vso briljanco kot nadaljevanje izročila velikih pianističnih genijev preteklosti. V resnici pa tega ni pri nikomer.
To pa je še kako težko, kar so vedeli tako Friedrich Goulda in Joe Zawinul kot Keith Jarrett.
“Daleko je sunce” je naslov odličnega romana znanega srbskega pisatelja Dobrice Ćosića, s čimer pa ne zanika, da sonce je.
Marijan Zlobec