60 let Otroškega in Mladinskega zbora RTVS

Šestdeset let za otroški in mladinski zbor nekega javnega zavoda, kot je RTV Slovenija, poprej RTV Ljubljana, ni malo, še posebej, če gre v resnici za še starejši jubilej. Pomembno pa je, da gre za kontinuiteto in kulturno-umetniško dejavnost, ki gre iz javnih sredstev, vsaj v taki meri, da bi brez finančne podpore vsi ansambli, kot so Simfoniki RTVS, Big Band RTVS, Otroški in Mladinski zbor RTVS, Komorni zbor RTVS… ne preživeli. Tu je imel Patrik Greblo kot direktor Glasbene produkcije v svojem slavnostnem nagovoru na začetku koncerta v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije prav, ko je zavrnil očitke o obveznem plačevanju prispevkov ali naročnine.

Otroški in Mladinski zbor RTVS skupaj z delom Simfonikov RTV Slovenija, vse fotografije Marijan Zlobec

Vprašanje pa je, koliko RTVS kot celota vse te korpuse ustvarjalno vključuje v svoje programe, koliko snema avdio in video, še posebej televizijske prenose svojih koncertov, za kar bi morala biti naravnost obvezana. A tega ne počne, tako kot ne snema opernih in gledaliških predstav, festivalskih prireditev vseh zvrsti in še marsičesa, kar bi bogatilo kulturne programe in nagovarjalo širši krog občinstva ter predvsem z vsebinami trajnejše vrednosti, kot so premnoge oddaje, od katerih nimaš nič že takoj, v prihodnje pa še manj (kot nič).

Klarinetist Boštjan Gombač in pianist Janez Dovč

Vtis po nocojšnjem slavnostnem in jubilejnem koncertu je bil, da se kulturna dejavnost, tu seveda zborovska, podaljšuje in nadaljuje iz roda v rod, težko pa bi rekel, da dosega nek viden poustvarjalni ali interpretacijski napredek oziroma dvig. Otroci in dijaki so pridni, radi pojejo, so nadarjeni, a se zdi, kot da bi bil zahtevnejši program za njim prehuda preizkušnja.

Otroški zbor

Bolj bi rekel, da so se skladatelji, tu kajpada Janez Dovč, Ambrož Čopi in Aldo Kumar prilagajali mladim pevcem kot obratno; poizkusili iz njih izvleči maksimum, kar bi moral mladi pevec občutiti kot svoj napor in užitek hkrati.

Dirigentka Anka Jazbec

Janez Dovč, ki je igral na harmoniko in klavir, skupaj s kolegoma multiinštrumentalistom (klarinet, piščali, pojoča žaga, trobenta) Boštjanom Gombačem in tubistom Goranom Krmacem v spremljevalnem triu Otroškega pevskega zbora RTV Slovenija z dirigentsko Anko Jazbec, je priredil osem slovenskih ljudskih pesmi iz skoraj vseh slovenskih pokrajin, pri čemer je ostala Primorska brez svoje ljudske pesemske identitete. Dovč je spretno povezal znane melodije s svojimi okraski in medigrami, s čimer je dosegel večjo zvočno, glasovno, ritmično, izrazno (cepetanje z nogami, ploskanje, žvižganje, gibanje v vrstah pevcev…) paleto in pesmi povezal v kolaž ali potpuri ter s tem dokazal oziroma pokazal tako pestrost slovenske ljudske pesmi kot njeno lokalno tipiko in vsebinsko zamejenost. Tu je bil dialog med pevci in triom uravnotežen, za kar je poskrbela dirigentka Anka Jazbec.

Skladatelj Ambrož Čopi

Pri nastopu  Mladinskega pevskega zbora RTV Slovenija s člani Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod dirigentskim vodstvom Tomaža Pirnata s ciklom treh pesmi Od sanj modro nebo Ambroža Čopija na besedila Marie Kostadinove (Moja duša blodi…sama ob obali, S svetlobo obsijan, Prečudovit je svet kakor glasba) se je takoj pojavilo zgoraj omenjeno vprašanje prilagajanja. Ambrož Čopi kot dolgoletni zborovski dirigent ve ali čuti, da je čas predolgega eksperimentiranja zborom bolj škodoval kot sposobnostim njihovega vokalnega nastopanja koristil. A tu je past, kaj zdaj in še bolj kako. Čopi se tokrat ni izkazal s kakšno inovativnostjo, ampak je iskal določene melodije, ki bi šle mladim pevcem hitreje v spomin in jim nasploh zborovsko petje približal kot nekaj že v mladosti dragocenega.

Dirigent Tomaž Pirnat

Ne nazadnje to vedo ali vemo vsi, ki so ali smo peli že v šolskih zborih, kar je bil nekoč poseben privilegij, danes pa se bojim, da ni več tako. Čopijevo sporočilo je kajpada preprosto: svet je tako čudovit, kot je prečudovita glasba kot največja iznajdba človeškega uma. Milijoni in milijoni kompozicij. A vendar bi od Čopija pričakoval več drznosti, smelosti, večji izziv in preizkus lastnega ustvarjalnega trenuta v dialogu z mladimi. Malo sladkobno mi je vse zvenelo.

Skladatelj Aldo Kumar

Ali je Aldo Kumar v tretjem delu koncerta z obema zboroma in orkestrom prav tako v novem ciklu treh pesmi Riba na topolu poje (Rosa, Tiha je reka, Nov je dan) ta predhodni vtis spremenil ali izboljšal? Prej ne kot da. Kot da bi šlo za isti kovanec, čeprav gledan z obeh strani ali plati.

Patrik Greblo

Kumar prav tako ni “izzival”, raje se je prilagajal nekemu trenutku, ki je morda ekvivalent resničnosti, ki jo mladi bolj občutijo kot mi, ki otroško petje že malo bolj obujamo po spominu, a vemo, da so bile tedaj zahtevnejše pesmi, kot na primer Kogojeve Otroške pesmi, hkrati najlepše. Tu se je kajpada bati opustitve bogate tradicije slovenskega mladinskega petja, ki sega sto let nazaj, v korist kontinuitete s “preračunljivim” ustvarjalnim nabojem. Lepo, da smo slišali novitete, a vseeno bi jih raje imel na višji kompozicijski ravni.

Dirigent in zborovodja Matevž Fabijan je oba zbora vodil 35 let

Morda pa je bilo vse skupaj bolj mišljeno kot slavje. Otroci in dijaki ali mladi so kajpada peli brez not, kar pokaže veliko študijsko vnemo in zapomnljivost vseh kompozicij, kar zgornje opombe malo “zniža”.

Marijan Zlobec