Na sinočnji podelitvi nagrade in priznanj Riharda Jakopiča je odmeval govor predsednika Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, akademskega slikarja Aleša Sedmaka. Zato objavljam njegov nagovor s tehtnim sporočilom tako likovni, kulturni kot šolski in predvseem politični sferi.
Aleš Sedmak, vse fotografije Marijan Zlobec
“Na vprašanje kakšno je danes stanje likovne umetnosti v naši družbi, bi težko povedali kaj pozitivnega. je pa pomembno, da se zavedamo, da danes v Sloveniji lahko uvozimo prav vse, samo kulture in umetnikov ne moremo, saj je le-ta identiteta vseh nas in našega naroda.
Ker smo majhen narod, je zaradi vse večjega pritiska tujih kultur, zaradi vse številnejših migracij in globalnega povezovanja v svetu, toliko bolj pomembna lastna kultura in lastna umetnost, na katero bi morali biti ponosni. Izjemnega pomena pa je, da s svojo lastno kulturo in umetnostjo vzpostavimo obojestranski kulturni dialog v mednarodnem prostoru. Ali kot pravi generalna direktorica UNESCO Irina Bokova: “Konflikti se spreminjajo, kulture in identitete so postale prva bojna črta novih vojn.”
Bolj kot kdaj koli potrebujemo dobro kulturno politiko in tesno sodelovanje vseh deležnikov, prav gotovo pa tudi umetnikov. Kar danes ustvarijo umetniki, je jutri kulturna dediščina in zato je prav. da so aktivni udeleženci, kot počasi le postaja praksa, pri predlogih in odločitvah na področju kulturnih strategij. Žal pa po drugi strani opazimo, da likovna vizualna umetnost izgublja vse preveč na pomenu in postaja neopazna ter prezrta. Zagotovo ima eno glavnih vlog pri osveščanju in dvigovanju kulturnega nivoja šolski sistem, ki pa ni v rokah ministrstva za kulturo in nima pravilno zastavljenih programskih usmeritev.
Vse manjše še število učnih ur posvečenih likovni umetnosti in vse slabše je poznavanje tako domače kot tuje sodobne likovne umetnosti, kar neposredno vpliva na podobo likovne umetnosti in likovnih ustvarjalcev v javnosti.
V Evropi predstavlja kultura ekstenzivno gospodarsko rast in dragocen vir ustvarjalnosti in inovacij. Velika škoda je, da se naša vlada ne zaveda, da je ustvarjalni naboj, ki ga v sebi nosijo likovni umetniki, dodana vrednost in možnost, ki lahko koristi in vnaša pozitivno družbeno klimo, prav tako jo lahko s pridom uporabljamo tako pri tehniki kot v znanosti in gospodarstvu, da sploh ne govorimo o kulturnem turizmu. V tej gospodarski panogi je pri nas pomen kulture in umetnosti minoren. če pa se le kje pojavi, mu ni opora stroka in kvaliteta ter vrhunska umetnost, temveč prej ljubiteljska kultura, ki dobiva pri nas vse večjo veljavo. Vemo, da naši severni sosedje brez dobro razvite in prepoznavne kulture in donosa sredstev iz kulturnega sektorja, ne bi bili med bogatejšimi državami Evrope.
Je pa tudi res, da na sleherni večji prireditvi, ki je posvečena kulturnim dogodkom, vse preveč govorimo, in smo že veliko povedali, a v resnici so premiki zanemarljivi in tudi sam ne mislim naštevati, kaj vse je narobe.
Bi pa tad poudaril, da je danes pomemben dan, saj je rojstni dan ponosnega moža in velikega mojstra Riharda Jakopiča, ki se je rodil 12. aprila pred 148. leti in je bil med drugim leta 1900 soorganizator prve Slovenske umetniške razstave in je s stanovskimi kolegi impresionisti pripravil leta 1904 našo prvo odmevno razstavo na Dunaju. Jakopič je verjel v slovensko umetnost in njen širši pomen in mislim, da je nujno, da vanjo verjamemo tudi danes v post – digitalni dobi, v času, ko se rušijo stare in vzpostavljajo nove norme.”
Aleš Sedmak