Na simpoziju Moč povezav o tržaški reviji Zaliv, ki jo je ves čas urejal Boris Pahor, izhajala pa je med letoma 1966 in 1992, je na SAZU odmevno nastopila tržaška Slovenka Tatjana Rojc, literarna teoretičarka, dobitnica nagrade Auersperg za monografijo Tako sem živel: Stoletje Borisa Pahorja. Knjiga je najprej izšla v slovenščini, nato pa še v italijanščini pri znani založbi Bompiani, pri kateri je tedaj še urednikovala Elisabetta Sgarbi, potem pa je ustanovila svojo založbo. Sgarbi je s Pahorjem naredila velik video intervju, ki je obšel ves italijanski svet, saj je Boris Pahor v zadnjem desetletju imel po Italiji okrog 350 nastopov in srečanj predvsem z mladimi bralci, kot je povedal ob koncu simpozija na SAZU. Ti nastopi so imeli ogromen odmev v medijih. Samo slavni milanski dnevnik Il corriere della sera ima v svojem arhivu nad 50 zapisov o Borisu Pahorju iz zadnjih let.
Tatjana Rojc na SAZU, vse fotografije Marijan Zlobec
Tatjana Rojc se je rodila v Nabrežini in diplomirala na leposlovni fakulteti v Trstu. Velja za izjemno poznavalko slovenske književnosti. Pred leti je za italijanske bralce pripravila monografijo o slovenski književnosti pod naslovom Le lettere slovene, ki je bila razprodana, s pisateljem Borisom Pahorjem pa je sodelovala pri več objavah njegovih knjig tako v slovenskem kot italijanskem jeziku. Napisala je tudi več literarnih študij o njem ter o Alojzu Rebuli, Srečku Kosovelu, Francetu Balantiču in Miroslavu Košuti.
Spoštovano občestvo, predvsem pa cenjeni in dragi profesor Boris Pahor!
“Naslov Moč povezav, ki zaznamuje naše današnje srečanje, zaobjema več pomenov, ki so pravzaprav oznamenovali revijo Zaliv vsa desetletja njenega izhajanja. In vsa revijalna dejavnost, v katero je vpeta Pahorjeva misel od vrnitve v Trst po preživetju in na novo najdeni svobodi, ki jo je pisatelj ponotranjil pravzaprav lahko šele v poldrugem letu francoskega sanatorija takoj po taboriščni mori, vsa revijalna dejavnost torej, je dejansko vpeta v dogajanje tržaških Razgledov, Tokov in Sidra, vse dokler ni leta 1966 Pahorjeva nemirna barka pristala v vse prej kot umirjenem Zalivu. In pomemben del te vpetosti je Boris Pahor prekrmaril skupaj z Alojzom Rebulo, za desetletje mlajšim profesorjem in književnikom: znamenit fotografski posnetek iz leta 1948 ju kaže skupaj v množici pred rojstno hišo Iga Grudna. Rebula se je v Nabrežino pripeljal s kolesom iz rodnega Šempolaja, Pahor iz Trsta z vlakom ali avtobusom, kdo ve. Ti dve osebnosti sta predstavljali nerazdružljiv binom preporoda slovenskega literarnega ustvarjanja v povojnem Trstu. Vojne, vojske, bi me popravil Pahor, ki ji ni videti konca.
Elisabetta Sgarbi, foto Smart Week
Dnevniški zapisi Previsna leta
Da razumemo potrebo po nastanku Zaliva, je skoraj nujno, da na kratko obnovimo, kar se je dogajalo z revijalno dejavnostjo v prvih dvajsetih letih povojnega Trsta, kjer sta Pahor in Rebula dejansko tesno povezana. Sodelovanje Alojza Rebule pri Zalivu posebej v letih okoli Kocbekove sedemdesetletnice in njegovo tesno prijateljstvo s Pahorjem pronicljivo opisujejo dnevniški zapisi iz let 1974-75-76, zbrani v knjigi Previsna leta. Knjiga pravzaprav nadrobno niza nešteta snidenja dveh tržaških prijateljev, recimo med prostimi urami šolskega pouka, diskusije v nekaterih tržaških kavarniških postojankah, kakor recimo v Tivoliju ali Minervi, sprehode, obiske, ki so bili vedno priložnost za diskusijo in razmišljanja ter razpravljanja o strategijah in dogodivščinah okoli Zaliva, predvsem pa opisuje čas in sosledje objave Rebulovega prevoda Tovarišije v italijanščino ter zbornika Pričevalec našega časa. Na koncu dnevniških zapisov knjiga prinaša tudi objavo Rebulove kratke farse Pamfleteiada, ki jo je seveda navdihnila znamenita afera in so jo uprizorili na neki pustni ponedeljek v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu. Knjigo je izdala tržaška Mladika leta 1996.
Boris Pahor in Tatjana Rojc na SAZU
Literarno snovanje Borisa Pahorja in za slabo desetletje mlajšega Rebule, ki je po obveznem šolanju v italijanskem jeziku leta 1945 vpisal študij klasične filologije na ljubljanski univerzi, je že od konca štiridesetih let povezano s sodelovanjem pri Razgledih, ki so začeli izhajati v Trstu leta 1946 na pobudo Franceta Bevka. Postali so pomembna literarna povezava med že uveljavljenimi ter perspektivnimi mladimi primorskimi književniki. Pri uredništvu Razgledov sta Bevku ob njegovem odhodu iz Trsta, ko je prišlo do spopada med filojugoslovanskim in filosovjetskim taborom, sledila najprej Vladimir Bartol in nato Miroslav Ravbar. Bartol je povojni čas preživel v Trstu kot predsednik Slovensko-hrvaške prosvetne zveze SHPZ ter referent za tisk. Urednikovanje Miroslava Ravbarja (1911) je vezano na poznejši razplet zgodbe Borisa Pahorja na začetku petdesetih let, ko je Pahor objavil sporno oceno Kocbekove kratke proze Strah in pogum, s katero se tako rekoč začenja Pahorjevo (in seveda Kocbekovo) disidentstvo.
Že leta 1953 je začela izhajati revija Sidro
Po izkušnji pri Razgledih se je razvila zavestna Pahorjeva in Rebulova revijalna potreba, saj je revija lahko predstavljala prostor, v katerem sta se avtorja soočala z etičnimi vprašanji slovenske družbene stvarnosti in želela bralcem posredovati svoja stališča predvsem glede vprašanja narodne biti in narodne zavesti, ki sta bila temelja njunega pisanja. Najbolj pomembni fazi sta bili reviji Sidro in poznejši Zaliv.
Tatjana Rojc med nastopom
Spomladi leta 1953 je izšla prva številka Sidra, katerega uredniki so Boris Pahor, Alojz Rebula in Pavle Merku; slednja sta v drugi številki podpisana kot sourednika, Pahor pa kot glavni urednik. V uvodniku z naslovom Optimizem beremo, kako je „sidro lahko simbol za vse postaje v svobodnem potovanju po pristaniščih današnjega sveta“. In v tem uvodniku, ki predstavlja nekakšno Magno carto same revije, uredniki zagovarjajo zvestobo svojim ljudem in svojemu jeziku, svobodo, iskrenost, poštenost za vsako ceno v zavesti, „da je vse, kar je tukajšnjega in slovenskega z nami“. Zanimivo pa je tudi, kar Pahor zapiše v jesenski številki Sidra leta 1953, ko objavi novico, da je v dijaškem listu Literarne vaje v posebnih nadaljevanjih začela izhajati tudi Rebulova povest Devinski sholar:
„O Alojzu Rebuli pa vsak količkaj razgledan Slovenec ve, da štejemo njegovo pisanje med najboljše, kar ga je dandanes na Slovenskem. Nam Primorcem pa je v teh dneh njegovo pisanje še posebej dragoceno, ker nam v umetniški podobi niza zgodbo iz življenja naših prednikov na divji devinski obali.“
Ne gre namreč pozabiti, da je bila leta 1953 bitka za Trst tako ali drugače izgubljena, in da je z letom 1954 mesto v zalivu definitivno prešlo pod italijansko republiko.
Polna dvorana SAZU
Tako pripoveduje Pahor za monografijo Tako sem živel:
“1953. leta smo bili nekako skupaj Rebula, Merku in jaz /…/ začeli takoj biti tudi opozicionalci, ne toliko glede politike, s katero se nobeden od nas ni ukvarjal, ampak pri kulturni dejavnosti. /…/ Rebula je bil zelo oster, on je začel bolj z ostro kritiko, jaz sem bil malo bolj umirjen. Sidro je nehalo izhajati takoj, ker je že druga številka ostala popolnoma neprodana.”
V drugi številki Sidra je namreč izšel tudi oster članek z naslovom Pojasnilo glede „Razgledov“, kjer med drugim piše, kako sta bila Rebula in Pahor februarja 1953. leta “povabljena kot glavna sotrudnika pripovedne proze v ‘Razgledih’ in ki sta na sestanku govorila tudi v imenu Pavleta Merkuja, sta najprej slovesno protestirala proti kulturni politiki /…/ Če naj književnik dela za neko revijo z vsem srcem, mora tista revija biti izraz njegovega mišljenja. „Razgledi“ to niso bili. /…/ se je na primer Borisu Pahorju dogodilo, da mu ni bilo moči pisati o polemiki glede Kocbeka v ‘Razgledih’.“ ( Sidro št. 2, jeseni 1953, str. 39)
Elisabetta Sgarbi in Boris Pahor na Due volte Delta, foto Getty Images
Sidro je obmolknilo, leta 1956 pa so Pahor, Rebula in Josip Tavčar souredili edino številko dvojezične revije Tokovi. Nastala je z željo po absolutnem pluralizmu, zato so bili povabljeni k sodelovanju tudi nekateri predstavniki slovenske povojne politične diaspore in liberalno usmerjeni intelektualci (recimo Vinko Beličič ali Franc Jeza), obenem pa tudi pripadniki izrazito levega tržaškega političnega tabora (režiser Jože Babič). Ideja o reviji je bila pravzaprav Rebulova.
Tatjana Rojc in Neva Zajc
Boris Pahor je z Rebulo poskušal ustvarjati razmere, da bi se med Slovenci v Italiji uveljavila neka skupna pluralistična kulturna in politična ideja na temeljih in vrednotah Osvobodilne fronte v fazi preddolomitske izjave. Leta 1964 je v Trstu začela izhajati tudi revija za kulturo in družbena vprašanja Most. Tako Pahor:
“…na nek način /sem/ tudi odklanjal razvoj revije Most: tisto spet ni bilo odraz našega čutenja, bila je bolj odraz ljubljanske modernistične tendence, ki se je potem tudi počasi uveljavila v Mostu. Oni so bili prepričani, da moramo naše narodno življenje pri nas na nek način modernizirati /…/To je bil eden izmed razlogov, da smo se mi zavzemali za neko revijo, ki naj bo na eni strani kulturna, na drugi strani odprta tudi do političnega sodelovanja, saj vsakdo, ki nekaj napiše, odgovarja za svoje misli in za svoje besede.”
Tako je leta 1966 izšla prva številka nove revije Zaliv. Pahor je v prvi številki prispeval svoje Glose, kjer je ponovno poudari glavne teme svojega diskurza. V kolofonu drugega zvezka Zaliva (maj-junij 1966, št.2-3) beremo, da je Zaliv „revija za književnost in kulturo: izhaja štirikrat na leto, odprta je vsaki razsodni slovenski besedi, za katero si avtor upa prevzeti odgovornost.“
V istem zvezku začenja izhajati tudi „gradivo za življenjepis“, kakor je svoje pisanje z naslovom Moj brat Janko-Vojko podnaslovila Radoslava Premrl. Gospa Premrlova pa je imela pri Zalivu tudi drugo vlogo, pripoveduje Pahor:
“Kar se tiče Zaliva, moram priznat, da bi brez pomoči Radoslave in brez njenega razumevanja revija težko nastajala. /…/To ni bilo samo tako, da se je enkrat naredilo, kot veseli popoldan, to je bilo delo, ki je trajalo, da je sploh revija lahko izhajala.”
Boris Pahor in Peter Tomšič
V tej drugi številki se tudi začenja Pahorjeva javna tribuna o evropskih narodnih in jezikovnih manjšinah: leta 1962 je bila namreč v Lundu podpisana deklaracija Mednarodnega združenja za obrambo ogroženih jezikov in kultur, v kateri je bila postavljena trditev o enakopravnosti vseh jezikov in naravnih narodnih skupnosti. Leta 1964 je italijanski socialist Gustavo Buratti, bolje poznan kot Tavo Burat, ustanovil italijansko sekcijo tega Združenja. O njegovi dejavnosti je redno poročal v Zalivu. Danes je Boris Pahor častni predsednik tega Združenja.
Bistveno je razumeti, kakšne so bile intencije Zaliva. Tako Pahor v monografiji Tako sem živel:
“Pri Zalivu smo bili demokratično odprti, razen v nekaterih primerih, ko je kakšen begunec hotel po vsej svoji sili, da bo zagovarjal kolaboracijo, in sem se jaz uprl /…/Mi smo bili za osvobodilni boj in smo bili proti kolaboraciji in pri tem smo vztrajali in, kar se mene tiče, vztrajam še danes. Nisem bil pripravljen, pa tudi drugi niso bili, da bi v svoji reviji objavljali diskusije in neumne razloge, zakaj je kolaboracija recimo sprejemljiva. In tukaj je potem tudi Rebula, ki je sodeloval z Mostom, pustil Most in prišel k Zalivu. /…/ Zato bi revija pravzaprav lahko še vedno živela. In je šla na to linijo, kakor sem že nakazal: osvobodilni boj ja, revolucija na ta način ne, socialno ja, ampak ne z diktaturo in s totalitarizmom in na drugi strani iskanje neke mogoče formule skupnega odločanja tudi na političnem področju.
/…/Moram priznati, da so nas napadali, niso pa nič ukrepali proti. Parkrat so revijo na meji marsikomu zasegli, ampak do mene so imeli, moram priznat, zmeraj nekakšen rešpekt. /…/ Tako, da dokler ni prišlo do tega, da sem Kocbeka prepričal, naj mi napiše, kako je bilo s pokolom domobrancev, nekako nisem doživel hujših napadov. Ko je pa izšla knjižica o Kocbeku, so me pa ustavili na meji in me tudi policijsko obravnavali celo dopoldne v Sežani.
/…/ ideja Zaliva je bila konfederacija. In to ni bila niti moja ideja, ampak sem jo prevzel od Anteja Cilige, ki je bil komunist, in obenem tudi precej kritičen, med drugim je bil tudi zaprt v Sovjetski zvezi. Bil je istrski Hrvat, in je še zelo star in slep izdajal revijo, katere moto je bil:“Ili konfederacija ili razglas.“ /…/ Zaliv je pa bil takrat na drugi strani: kot sem rekel, smo politično – poleg zvestobe OF-u in antikomunizmu – zagovarjali idejo jugoslovanske konfederacije, čeprav je ta prihajala na dan zelo malo. Mi smo se bolj zanimali za situacijo tukaj pri nas, prav gotovo. To je bilo tisto, kar je bilo bistvenega, to se pravi, če je le bilo mogoče, smo poudarjali slovensko identiteto. /…/ V tem je bilo vse antijugoslovanstvo Zaliva, samo v tem.”
Pri celotnem diskurzu torej ni bila postavljena pod vprašaj Osvobodilna fronta, pač pa razvoj premoči znotraj NOB.
V okviru Zaliva je Boris Pahor ustvaril tudi zbirko, imenovano Kosovelova knjižnica, v okviru katere je izšel tudi Kocbekov zbornik.
Kako je bilo z Rebulovim sodelovanem z Zalivom, pove Rebula v Pogovorih za tržaški radio, ki so nato izšli tudi v knjižni obliki leta 2009:
„Bil sem med prijatelji in sodelavci te revije, objavljal sem eseje, mogoče kaj dnevnika, recenzije. V morečem režimskem ozračju je revija s svojo svobodnostjo vplivala osvežilno in odigrala seveda pozitivno vlogo. Kulturno in miselno zainteresirani ljudje so bili pozorni nanjo. Tako se spominjam, da sem šel nekoč obiskat kartuzijanski samostan v Pleterje in pokojni prior, pater Drolc, se je živo zanimal za Zaliv. Pomeni, da je glas Zaliva prišel tudi v samostan v Pleterjah in da so mu mnogi intelektualci prisluhnili. V tistem času je revija odigrala odlično vlogo. Bila je tudi od oblasti primerno sankcionirana. Nekateri ljudje v matici so bili klicani na policijo, ker so dobivali Zaliv. /…/Velika škoda je bila, da je Boris Pahor pustil Zaliv, ker – kot vidimo – naslednika ni imel. Ne vem, kdaj se bo spet zbudilo kaj novega. Dvomim, da se kdaj bo.“ (str. 92)
O pomenu, ki ga je imela Kocbekova osebnost za Alojza Rebulo, ter njegova vloga v okviru Osvobodilne fronte za Alojza Rebulo priča dejstvo, da je ravno v teh ‘previsnih letih’ prevedel Kocbekovo Tovarišijo v italijanščno.
14. marca 1974 zapiše Rebula:
„Praznični dan sredi Opčin, zajetih v nekakšne mlečne vetrovne prebliske. Z don Riccijem sem podpisal pogodbo za italijanski prevod Kocbekove Tovarišije pri milanski založbi Jaca Book./…/ Če zaradi Kardeljevega veta Tovarišija ni smela iziti v srbohrvaščini, bo izšla v italijanščini. Končno za Kocbeka en izpad iz tega totalitarnega bunkerja v smer tiste Evrope, kjer je dejansko doma …“ (str. 21)
In dva meseca kasneje, 14. maja, Rebula zabeleži pomenek, ki sta ga imela s Pahorjem med sprehodom proti stari železniški postaji na Opčinah:
„Kako bi pomenku mogel manjkati Kocbek, posebno ob bližanju njegove sedemdesetletnice. Soglašava, da Trst ne bo mogel mimo nje. In v pogovoru z njim ne bo smelo manjkati vprašanje o pokolu domobrancev, sem pripomnil. Pahor mu je že kdaj omenil to strahoto. Dal mu je razumeti svojo začudenost nad tem, da je ostal v Prezidiju, potem ko je zvedel zanjo. Kocbek se je skliceval na Kominform, češ da v tistem tako dramatičnem trenutku. ni mogel odstopiti. Toda ali je temu mogoče verjeti, da je za pokol zvedel šele takrat, po treh letih?
Da bi pričakovali kakšno pobudo za njegov jubilej iz Ljubljane, na to ni mogoče misliti.
Dialog se nama razcefra v nekakšno besedno pogrebščino:
‘Ljubljana – kakšna pokopališka omrtvelost.’
‘Bedno prestolnico imamo.’
‘Narod brez središča, brez srca smo.’
‘Razpuščeno pleme…’ „(Previsna leta, str. 31)
In 26. septembra Rebula zapiše v dnevniku:
„Jutri bo Kocbek praznoval svojo sedemdesetletnico. Danes sem mu pisal.„
Seveda nato ne manjka pomislekov glede Kocbekove ‘udržanosti’, vendar Rebula zaključi misel:
„Kocbek nam bo ostal svetilnik človečnosti sredi ere barbarstva. Človek, ki mu je hodil nalivat vrč angel slovenske zgodovine…“ (Previsna leta, str.62), čeprav kritično zapiše komaj kakšen teden kasneje, 16. oktobra, po obisku pri njem:
„Kocbek ni človek, ki bi bil zmožen dokončno sneti vrv s priveza. Kocbek ni Djilas.“ (ib. str. 65).
Begićev spomenik Borisu Pahorju v Tivoliju
In slednjič, 28. oktobra :
„S Pahorjem se sprašujeva, kako more Kocbek tako cincati z intervjujem za jubilejni zbornik. Razlog more biti en sam: previdnost. Beseda, ki se ne prilega nekdanjemu klicarju k heroizmu…
Toda danes je Kocbek sam, sam in oslabel.“ (str. 69-70)
So pa tudi drugače vredni nekateri utrinki, kakor recimo tale z dne 16. novembra:
„Lahko bi omenil, o čem smo govorili na prijateljskem večeru pri Pahorju v Barkovljah (on in gospa, /Ubald/Vrabec, /Milan/Lipovec, midva z Zoro), pa hoče na papir kaj drugega. Na primer: da smo sedeli ob Ravbarjevem vinu in ob sladkarijah gospe Rade. Ali: kako je bilo, ko smo po srečanju odhajali. Z glavami smo zadevali ob kakije, ki so zvonili s prenizko viseče veje.“ (str.76)
Ali misel, zapisana kot edina za 19. december:
„Janko Kos je v svoji literarni zgodovini prisodil Borisu Pahorju tri vrstice – je to nova objektivnost uspelih persektivovcev?“ (str.82)
In končno, 26. januarja 1975. leta:
„Pahor bi mi moral izročiti to reč osebno, skrbno zavito v cunjo, me opozoriti na vžigalnik, mi povedati, ali gre za rušilno ali dimno ali zažigalno reč –
/…/
Pričakoval sem kaj drugega.
/…/To je pač dokument, v katerega je Kocbek dal vso mero svoje duhovne veličine…“ (str. 101-102)
6.februarja:
„Zvečer se oglasi Pahor zaradi Kocbekovega zbornika. /…/ Moram do trafike pri tramvajski postaji in Pahor me pospremi do tja. Pod zvezdami govoriva, o čemer govoriva že petindvajset let. O mizeriji, hlapčevstvu, omrtvelosti, depresivnosti, niču, v katerega se je izteklo vnebovzetje revolucije. Slovenski človek še ni bil tako duhovno ubit.“ (str. 105)
Tatjana Rojc in Borisa Pahor na slovesnosti v Tivoliju
Kar se je razvnelo ob izidu, poznamo. Poznamo iz zgodovinskih virov, iz dnevnikov Borisa Pahorja, starejši tudi iz spominov.
V sredo, 19. marca, na praznik sv. Jožefa, zapiše Rebula:
Samoupravljalski policiji se je morala Rada sleči do nagega
„Okrog poldneva pozvonita Pahor in gospa.
Vzburjena se vračata iz Sežane, knjiga je doživela svoj krst.
Stoje povesta o policijskem sprejemu na repentabrskem bloku, o procesiji treh avtov do Sežane, o štiriurnem zaslišanju, o odločbi Občinske skupščine v Sežani, vpisani v njegov pasaport, da mu je za eno leto prepovedan vstop v SFRJ.
/…/Gospa se vrača z vtisom, ko da se je vsa okopala v spominu fašistične policije, s katero je kot sestra Janka Premrla – Vojka imela dosti opraviti: samoupravljalski policiji se je morala sleči do nagega.
O sveti Jožef, poln dežja in fašizma…
/…/ta krvaveči dan.
Ježefu, ilegalcu na begu v Egipt, priporočim trojko – Kocbeka, Pahorja, sebe -, ki je pred spopadom z demonom.“ (str. 122)
Slovo in Pahorjeva vrnitev v Trst
S sekvenco citatov obeh protagonistov tistega časa, Borisa Pahorja in Alojza Rebule, bi lahko nadaljevali dolgo, skozi ves dan. To nizanje rožnovenskih jagod, ki padajo na nas, svobodne ljudi enaindvajsetega stoletja, kakor kameni dež. Ni bilo dovolj četrt stoletja fašizma, ki je imel v načrtu izničenje slovenskega glasu na Primorskem, niti tisočih žrtev, ki jih je dala zgodovini Osvobodilna fronta z uporom proti okupatorju. Dvajseto stoletje, zaznamovano stoletje, nam ni prizaneslo. Zaradi tega je revija Zaliv prerasla v slovensko svobodomiselno poanto, preko katere sta skozi desetletja Boris Pahor in Alojz Rebula vzrasla v zagovornika slovenske svobodne misli in humanizma.
Boris Pahor v družbi Vere Radić in Tatjane Rojc
V novembrski številki Zaliva leta 1975 sta po izbruhu Kocbekove afere Pahor in Rebula podpisala daljšo izjavo z naslovom Po nevihti, ki jo zaključujeta z besedami:
„Na koncu podpisana hočeta poudariti, da njuno bistveno konvergiranje v oceni pojava Kocbek in v njegovi današnji obrambi ne more odpraviti ideološke razdalje, ki ju sicer ločuje.
Toda ta razdalja je manjša od tiste, ki ju ločuje od Doline, ki ni nehala kamenjati naših prerokov.
Trst, v oktobru 1975
Boris Pahor
Alojz Rebula“
Mirsad Begić, Boris Pahor in tržaški Slovenec Jure Kufersin
Tatjana Rojc