Na nocojšnjem odprtju retrospektivne razstave fotografij slavnega Roberta Cape v Galeriji Cankarjevega doma je imel nagovor legenda slovenskega fotoreporterstva Joco Žnidaršič. Kaj vse je on videl in fotografiral, vedo le starejši kolegi, pa še ti vseeno ne, saj niso potovali toliko po svetu kot on. Ob 70. obletnici agencije Magnum je njemu pripadla čast, da je razstavo odprl, kar je bilo zanj verjetno prvič sploh.
Joco Žnidaršič med svojim nagovorom v Cankarjevem domu, vse fotografije Marijan Zlobec
“Nikoli si nisem predstavljal, da bo moje občudovanje gospoda Roberta Cape poplačano s tem, da lahko nocoj odprem njegovo retrospektivno razstavo v Ljubljani.
Še v študentskih letih – v časih nepozabnega Šolta – sem kot nekaj nedosegljivega gledal njegove fotografije, ki jih je objavljala revija LIfe, še posebej vojne fotografije. Hitro sem tudi pri svojem delu občutil, kaj je hotel povedati s svojo znano trditvijo:
“…da dokumentarna fotografija ne more biti zares dobra, če fotograf ni bil dovolj blizu tistemu, kar je slikal.”
Skratka torej, če ni bil dovolj pogumen in hkrati iznajdljiv.
Časi analognih fotoaparatov so od nas zahtevali, da smo poleg očesa in iskanja prizorov, absolutno uveljavljali svoje obrtno znanje in ga preverjali pri vsakem pritisku na sprožilec. Danes je to znanje zamenjala vrhunska tehnologija, ki pa žal kljub neštetim posnetkom sama ne zadošča za dobro fotografijo.
Z Robertom Capo slovenski fotografi ne govorimo iste materinščine, govorimo pa isti jezik, ki ga razume vsak človek – jezik podob. In če je on slikal velike vojne, slovenski fotografi niso zaostajali v našem malem svetu: na primer Jože Petek s svojimi podobami epopeje XIV. divizije ter drugi znani in manj znani avtorji, ki so posneli enako močne vojne fotografije.
Naš mlajši rod fotografov je z visokim znanjem in umetniškim očesom ter srčnostjo zabeležil slovensko desetdnevno vojno, kot smo lahko videli na bogati razstavi v Muzeju novejše zgodovine.
Slovenski fotografi so podpisani tudi pod pretresljive podobe sodobnih vojn v tujih deželah, pod prizore nečloveških stisk beguncev… nagrajevani s številnimi priznanji, med drugim lani tudi s Pulitzerjevo nagrado, dvema World Pressoma…
In če se je Capa družil s Hemingwayem, Picassom in drugimi slavnimi imeni, smo mi imeli priložnost fotografirati za naš prostor enakovredne osebnosti od Kocbeka, Pavčka, Jakca, Mušiča do mlajših svetovno znanih umetnikov.
Capa in John Steinbeck
Z mirno vestjo pa lahko danes rečem, da smo vsi fotoreporterji, tako kot Capa, z ujetimi trenutki in njihovo zamrznitvijo uspeli, da naš čas ne bi odtekel brez sledu in brez spomina.
Zdaj vem, da pričakujete tiste besedel, ki jih tudi sam, ko sem na drugi, vaši strani: S tem je razstava odprta. Kapo dol pred Capo!”
Marijan Zlobec