Prejemnika Prešernove nagrade za življenjski opus sta prevajalec, pisatelj, publicist, kritik in urednik Aleš Berger in akademska slikarka in grafičarka, dolgoletna profesorica na ALU Metka Krašovec. Dobitniki nagrad Prešernovega sklada pa so skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar, skladateljica Nina Šenk, pisateljica Mojca Kumerdej, glasbenik Boštjan Gombač, Lena Krušec, Tomaž Krušec in Vid Kurinčič iz biroja Ark Arhitektura Krušec in ilustrator ter slikar Tomaž Lavrič.
Metka Krašovec, foto Marijan Zlobec
Upravni odbor Prešernovega sklada, ki ga od lanske jeseni vodi režiser, pesnik, dramatik in pisatelj Vinko Möderndorfer, podpredsednica pa je dramska in filmska igralka, profesorica Milena Zupančič, se je odločil, da imen Prešernovih nagrajencev ne bo skrival do slovesnosti na predvečer slovenskega kulturnega praznika, niti ni razodel nagrajencev na Prešernov rojstni dan, ampak je to storil nekje “vmes”. Kateri dan ali datum je najbolj primeren za to dejanje, očitno do sprejema novega Zakona o Prešernovi nagradi ne bo jasno.
Avtorica letošnje Prešernove proslave in slavnostne podelitve nagrad 7. februarjav Cankarjevem domu bo igralka in režiserka Neda R. Bric, naslovila pa jo je s Prešernovim verzom Pevcu zmeraj sreča laže. Kot veste, pa se nadaljevanje pesmi glasi: On živi, umrje brez dnarja. Tako v Glosi, kjer je sicer verz zapisan: Pevcu vedno sreča laže. Ali je zmeraj bolj zanesljivo kot vedno? Verjetno.
Pisateljica Mojca Kumerdej, foto Marijan Zlobec
Vinko Möderndorfer je danes predstavil člane novega petnajstčlanskega upravnega odbora, ki se je na konstitutivni seji sestal že septembra lani, ko poteče rok za oddajo predlogov za nagrade, in omenil načrte za štiriletni mandat.
Člani Upravnega odbora Pređšernovega sklada so pisatelj, urednik in predavatelj Andrej Blatnik, literarni zgodovinar, literarni teoretik in univerzitetni učitelj Miran Štuhec, dramaturginja in prevajalka Mojca Kranjc, dramska igralka Milena Zupančič, dramaturginja Ira Ratej, baletni plesalec in koreograf Tomaž Rode, filmski kritik, teoretik, esejist in publicist Zdenko Vrdlovec, videast Srečo Dragan, umetnostna zgodovinarka Breda Kolar Sluga, oblikovalec Edi Berk, plesalka, koreografinja in profesorica umetnosti giba Uršula Teržan, glasbeni producent in instrumentalist Hugo Šekoranja, pianist in dirigent Simon Krečič in violinist, urednik in prevajalec Matej Venier.
Nina Šenk, foto Marijan Zlobec
Tiskovne konference v Moderni galeriji se je udeležil tudi minister za kulturo Anton Peršak. Spomnil je, da je do 8. februarja v javni razpravi osnutek predloga novega Zakona o Prešernovi nagradi.
Kaj bo prinesel, je vprašanje, da ne rečem skrivnost. Iz sestave članov sedanjega Upravnega odbora izhaja, da je v njem veliko ljudi, ki svoje panožne dejavnosti, kaj šele drugih vej umetnosti že dolgo ne spremljajo ali pa celoletno kulturno in umetniško dogajanje tako ozko, da je kakršen koli njihov glas v procesu glasovanja in odločanja z dvotretjinsko večino tako rekoč hiromantija. Spominjam se, ko je pred precej leti od 15 članov Upravnega odbora Prešernovega sklada za Prešernovo nagrado za Boštjana Hladnika glasoval le eden član od petnajstih, verjetno je bil to Matjaž Klopčič. Da ne naštevam grotesk še naprej.
V predlogu novega zakona je prvi člen zapisan v dveh različicah: zakon določa nagrade za umetniške dosežke ali dosežke na področju kulture (doslejšnja dikcija: za dosežke v umetnosti). Ali se nagrade namenijo zgolj za umetniške dosežke na področju kulture, ali bodo nagrade namenjene tudi drugim dosežkom v kulturi, kar bi bilo spet treba definirati ali vsaj opisati, se bo zakonodajalec še moral odločiti.
Predlog v drugem členu poleg Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada uvaja še priznanje Prešernovega sklada, namenjeno perspektivnim mlajšim ustvarjalcem. Kot veste, je za ta namen cel kup študentskih Prešernovih nagrad tako v okviru posameznih fakultet in akademij kot same Univerze. Očitno ti mladi s tem še niso dovolj “perspektivni”. Nekako postaja podobno vojaškim činom; študentska Prešernova nagrada, priznanje Prešernovega sklada, nagrada Prešernovega sklada, Prešernova nagrada in smrt, ko vsa Slovenija pozabi, da bi kdo spregovoril na pogrebu celo dvakratnemu Prešernovemu nagrajencu, kot se je lani zgodilo Samu Hubadu. V Zakonu mora biti zapisano, da pripada slehernemu Prešernovemu nagrajencu državni pogreb z najmanj tremi govori.
V sedmem členu je zapisan 3. december kot dan razglasitve imen nominirancev za nagrade, v osmem členu pa pristojnost Upravnega odbora o odločanju o nagrajencih in prejemnikih priznanj omejujejo: odbor sprejme odločitev le na podlagi nominacij strokovnih komisij, ne pa dopolnjeno še s svojimi predlogi, kar pomeni, da so člani Upravnega odbora zgolj volilno telo, ki na sicer tajnih volitvah na listku zaokroži svojo simpatijo ali tistega, ki ga slučajno malo bolje poznajo, ali so celo že slišali zanj.
Novi Zakon o Prešernovi nagradi bo verjetno imel, vsaj tak je predlog Upravnega odbora, šest strokovnih komisij s po sedmimi člani, število nagrad pa bi ostalo isto. Komisije bi bile za 1) književnost, 2) glasbo, 3) uprizoritvene umetnosti, 4) avdiovizualne umetnosti, 5) likovne in intermedijske umetnosti, 6) arhitekturo in oblikovanje. Kot vidite, izrecno niso navedeni niti film, video, ples in balet. Prešernova nagrada mora zajemati čisto vse kulturne in umetniške dejavnosti, s čimer seveda mislim predvsem ustvarjalnosti, in jih znati “upredalčkati”.
Za letošnje nagrade je prišlo rekordno malo predlogov: štiri za dve Prešernovi nagradi in osem za šest nagrad Prešernovega sklada. To je največji poraz v zgodovini podeljevanja Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada. Tega nihče ne bo problematiziral, ker bi si moral zastaviti celo goro vprašanj, zakaj je ugled Prešernovih nagrad tako zelo upadel.
Marijan Zlobec