Mladi glasbeniki, štipendisti MOL

Mestna občina Ljubljana ima bogato razvejano štipendijsko politiko, ki ne sega samo na umetniška področja, čeprav se v glavnem ob koncu leta pokaže celo samo glasbena plat štipendiranja. Pomembno je, da mladi kažejo svoje zdrave želje, ambicije, študij, delo, resen pristop k  zgodovinji in sodobnosti, tokrat še posebej glasbeni. Tak je bil nocoj koncert štipendistov, na katerem je nastopil ducat mladih glasbenikov.

Nace Slak, vse fotografije Marijan Zlobec

Bistvo mladih, ko se odločajo za glasbeno pot, je, da se zavedo, kaj jih čaka. Dobro, rekli boste, da je to tudi v drugih poklicih. To je sicer res, a glasbenikova pot je v viziji vedno umetniška in karierna, domača in po možnosti mednarodna. Priti postopoma in s trdim delom in študijem do vrha. Študirati pa je treba nenehno, desetletja, do smrti. Nikoli ne znaš dovolj.

Simona Donlič

Dobro je, da se mladi tega privzgojijo že v osnovni šoli, v glasbenih šolah, na konservatoriju, akademiji in raznih izpopolnjevanjih…

Neža Vasle

Pri nocojšnjih štipendistih se vidijo resna prizadevanja, da bi se izkazali, a je že tako, da je samozavest eno, občutek glasbenega življenja na odru pa morda nekaja drugega. Glasba je življenje na odru, ne podajanje snovi ali nastopanje; to je zgolj oblika, vidna in slišana.

Sara Čano

Skupna pripomba je, da nastopajočim še manjka naravnosti, sproščenosti, stremljenja po tehnični perfektnosti, iz katere izhaja potem vsakršna lahkotnost, občutek, da je vse lahko, čeprav v resnici to ni.

Maja Ceglar

Pri sopranistkah Maji Ceglar in Neži Vasle sem pogrešal več ekspresije, bolj petje navzven, odprto, močnejšo in naravnejšo artikulacijo, premalo samostojnosti in poguma, da se glas pokaže po svoji oblikovani in kultivirani lepoti, hkrati pa še po izpovedni moči (Rusalka je veliko bolj hrepenenjska, Summertime pa “freh”).

Talija Sofija Komelj

Prav tako pevka, sopranistka Talija Sofija Komelj je na “prehodu” med mladeniškim glasom in nastajajočo žensko podobo, zato se je zdel njen izbor malo “provokativen”. Ali pa morda ve več, kot kaže? Vsekakor jo čaka trdo delo, nenehen študij in vsakodnevno preverjanje vsega, kar oblikuje vokalno podobo pevke; izpoved, izraz, ekspresija, dikcija, celovita odrska prezenca. Klara Kastelec je nagnjena v bolj moderno, pogojno rečeno popevkarsko smer, a je bilo njeno fraziranje polno nedokončanosti, kot da bi pela s tremi pikami po vsakem verzu. Dialog s kitaristom Tilnom Udovičem se zdi, kot da šele nastaja.

Nikola Pajanović

Poslušali smo kar tri violončeliste, oziroma violončelistko Saro Čano ter violončelista Izaka Hudnika in Bernarda Brizanija. So precej različni. Čano je najprej izbrala modernost Peterisa Vasksa, ki je lahko le delni izziv za mlado glasbenico, pri Vivaldiju pa je igrala podrejeno vlogo spremljevalke v sicer še neizdelani interpretaciji verzije Vivaldijevega Poletja skupaj z violinistom Nikolo Pajanovićem v Duu Luthier. Ta verzija zahteva bolj natančen interpretativni pristop.

Izak Hudnik

Nikola Pajanovič se je izkazal ob klavirski spremljavi Stefana Pajanovića pri Variacijah Henryka Wieniawskega. Tu je potrebnega že več mojstrstva in mladi solist je na dobri poti.

Bernardo Brizani

Pri pianistih je žal tako, da je večino časa namenjenega osvojitvi tehnične plati interpretacije, potem pa zmanjka časa za poduhovljenost in odkrivanje stila. Nace Slak (Lisztova Madžarska rapsodija št. 12) in Simona Donlič (Schubertov Impromptu op. 142 št. 4) sta še v fazi nastajanja osebne interpretacije, ki je pri slovenskih pianistih najbolj šibka. Usmeritev v osebnostno interpretativno rast je povezana s širjenjem prostora notranje svobodo, pri čemer si to vsakdo predstavlja po svoje. Še posebno tisti, ki te svobode ne omogočajo.

Klara Kastelec

Na koncu je bil za vse na odru lep aplavz.

Marijan Zlobec