Univerzitetni profesor dr. Zmago Šmitek je v prostem času, kot je dejal na predstavitvi, napisal odmevno knjigo Mandale, tajni vrtovi razsvetljenja. Izdala jo je Beletrina v svoji zbirki Koda. Skupaj sta jo predstavila urednik Aleš Šteger in avtor. Kot je povedal Šmitek, je knjiga o mandalah v svojem bistvu priznanje Indiji in prispevku njene kulture na širšem prostoru azijskega kontinenta. Govori o pustolovščinah zrelega budizma, za katerega je mogoče reči, da je “izumil Azijo” s tem, da ji je dal svoj edinstveni navdih.
Dr. Zmago Šmitek, foto Marijan Zlobec
Mandale so geometrične konstrukcije, ki vsebujejo konvencionalne simbole. So nekakšni ilustrirani teološki priročniki z izredno gostoto in ekonomičnostjo shranjenih informacij. O mandalah je nek tibetanski učitelj napisal definicijo že v 14. stoletju:” Mandala je obkroženje vsakega izraza z lepoto.” Lepota mandale je izvirala iz lepote, ki jo je simbolizirala.
Šmitek se je v svoji knjigi najprej posvetil indijski vedski, hinduistični, budistični in džainistični kozmologiji in kozmogoniji in od tod preide h konceptom indijske geometrije. (Poglavje Od mitologije do geometrije).
Badami v Karnataki v Indiji, foto www.besttourismplaces.com
Mandala je v mahajanskem in tantričnem budizmu in hinduizmu sveti prostor s sedežem najvišjega božanstva, ki samo ali skupaj s svojo družico kraljuje iz središča svojim hierarhično razporejenim emanacijam in obvladuje celotno notranjost. Vladarski tron božanstva je največkrat sredi vladarske palače, labirinta, lotosa ali diamanta. Po hinduistični razlagi je mandala sestavljena iz besed manda (esenca, bistvo) in la (iz besednega korena la, “vzeti”). Tibetanska budistična tradicija izraz manda razume kot središče in la kot obdajajočo lupino. Mandalam podobne so hinduistične jantre, geometrični diagrami, ki simbolizirajo energijske tokove, božanske moči, pa tudi človeške kvalitete, h katerim stremi posameznik. Osnovna lika vseh mandalskih konstrukcij sta krog in kvadrat. O tem Šmitek piše v drugem poglavju Za obzidji paradižev.
Tempelj v Elori, foto www.totalbhakti.com
Tretje obsežno poglavje v knjigi Razkošje in praznina mandalskih oblik govori najprej o zgodovinskem razvoju indijskih in drugih azijskih mandal. Vendar pa je najstarejša upodobljena mandala ali njej podobna struktura evropska, nastala pred sto tisoč leti. To je fosilna lupinica morske školjke, numulita, skoraj idealno krožne oblike premera 21 mm, ki jo hrani muzej v Budimpešti.
Erotični dekor Kadžuraha, foto kelioniuakademija.lt
Šmitek pa posebej opozarja na večje število krožnih in štirikotnih znakov na keramiki z Ljubljanskega barja iz časa med 2500 in 1700 let pred našim štetjem. Avtor to predstavlja kot kozmograme. V tem poglavju Šmitem spregovori o mandalah v obliki palače, mandalah v indijskem plesu in gledališču, v indijski ljudski umetnosti, o daritvenih in pogrebnih mandalah, amuletih in talismanih…
Tibetansko budistično svetišče Kumbum v mestu Gjantse, foto www.bikechina.com
V poglavju Romanja po sveti pokrajini spregovori o tradicionalnem azijskem dojemanju takšnih lokacij ter njihovih vrstah in značilnostih. Romarjevo doživljanje prostora je linearno. Postaje na poti si sledijo v določenem zaporedju vse do končnega cilja in so glavna orientacijska točka. Prihodu na cilj običajno sledi vrnitev, oboje skupaj pa v simboličnem smislu že pomeni nekakšno krožno pot.
Angkor Vat, tempelj, foto www.momguesthouse.com
Kozmični red v arhitekturi je peto poglavje knjige. Šmitek govori o stanovanjskih stavbah kot modelih kozmosa, palačah in svetiščih, kitajskih žrtvenih oltarjih, v podpoglavju “Zlati stolpovi” Pagana in Angkorja vidi metaforo Srečka Kosovela in njegovih zlatih stolpovih v pesmi o umiranju Evrope v Ekstazi smrti, ki pa bolj govori o požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu in prvem fašističnem nasilju, česar Šmitek seveda ne razpreda. Poudarja pa, da sta mesti oziroma azijski prestolnici Pagan in Angkor po grandioznosti in prefinjenosti daleč presegali vse, kar je tedaj obstajalo v Evropi. Angkor je dosegel prostorske razsežnosti, po katerih ga ni dosegalo nobeno drugo mesto predindustrijske dobe.
Pagoda, foto a2ua.com
Šesto poglavje govori o sporočilu stupe in pagode. Stupa je po Šmitkovi razlagi najbolj avtentični izraz budistične arhitekture. Njena tlorisna projekcija je vselej mandala, hkrati pa je utelešenje raznolikih koncepcij: lahko je simbol svetovne gore Meru, kozmičnih sfer, peterih elementov, iz katerih je zgrajeno stvarstvo, ali tudi človeškega telesa. Stupa je kraljevski simbol.
Arhitektura indijske stupe je odločilno vplivala na nastanek kitajskih, korejskih in japonskih pagod. Posebej razčlenjuje sedem tipov kitajskih pagod. Pagode so bile lahko lesene, opečne ali iz kamna.
Stupa v Borobudurju, foto www.lonelyplanet.com
Zadnje poglavje Mandalske poti k preobrazbi govori o duhovnih aktivnostih, o religiozni funkciji mandal. Princip mandale izhaja iz prvobitne človeške potrebe po prostorski orientaciji, po klasifikaciji in hierarhičnem razvrščanju ter po magičnem obvladovanju kaotičnega okolja.
Mandale nam danes povedo marsikaj o azijskih kulturah in načinih mišljenja.
Šmitek je vse te kraje večkrat prepotoval; prvič bil v Indiji in Nepalu že leta 1976, potem na svetovnem kongresu antropoloških in etnoloških znanosti v Indiji pozimi 1978/1979, popotoval in raziskoval v Turčiji, Iranu, Afganistanu, Pakistanu, spet Indiji… prav tako pa pregledal in študiral obsežno strokovno literaturo v različnih knjižnicah v Evropi in Aziji, vendar je 520 strani debela knjiga avtorsko delo in njegov prispevek k svetovni literaturi o mandalah.
Marijan Zlobec