Manca Izmajlova anemična, nemuzikalna in brez glasu

Na 64. Ljubljana Festivalu je nocoj v Poletnem gledališču v Križankah nastopila Manca Izmajlova s številčno glasbeno zasedbo na odru. Cilj njenega nastopa je bil predstavitev najnovejše zgoščenke Pesmi mojih krajev v založništvu Založbe Družina.

Koncert Mance Izmajlove v Križankah, vse fotografije Marijan Zlobec

Direktor Festivala Ljubljana, umetniški vodja 64. Ljubljana Festivala in hkrati predsednik Evropskega združenja festivalov EFA Darko Brlek se mora po vseh dolžnostih, pa tudi kot profesionalni glasbenik, zavedati, kaj spada v program mednarodnega festivala, včlanjenega v evropsko elito 120 festivalo, in kaj ne.

Manca Izmajlova v Križankah.

Neki zasebni projekt osebno promocijskega tipa in s področja, ki že načelno ne spada v domeno tovrstnih festivalov, kamor je vključen Ljubljana Festival, je na moč problematičen oziroma nedopusten.

Benjamin Izmajlov

Manca Izmajlova lahko nastopa v Križankah ali kjerkoli na svetu se ji zahoče ali ima priložnost, ne more pa s takim programom biti vključena v 64.Ljubljana Festival kot njegov umetniški dogodek.
Pa ne le zato, ker takega, torej umetniškega dogodka, ni bilo, ampak ker ta profil programa in tako predstavljen enostavno nima nobene zveze z osnovnimi festivalskimi orientirji.

Že vključevanje Poletne noči je na moč vprašljivo, tokrat je bila ta noč zunaj uradnega programa, kako pa se je Manca Izmajlova znašla v programu, ki je vendarle objavljen na svetovnem spletu, morata vedeti vsaj dva.

Marko Vatovec

Manci Izmajlovi je podvig, da se je uvrstila v uradni program 64. Ljubljana Festivala, nedvomno uspel. Darko Brlek pa se bo moral zagovarjati na sedežu Evropskega združenja festivalov v Bruslju, kaj si kot tak ali v omenjeni funkciji sploh dovoli ali privošči.

Potpuri večera je bil v celoti podrejen zgoščenki, program pa slabši, kot je zgoščenka, v glavnem posneta v Moskvi, z bolj profesionalnimi glasbeniki, kot so bili na odru člani Orkestra slovenskih solistov. Če so to res slovenski solisti, naj jih bo za tako slabo igranje v celoti sram.

Poznam nekatere iz tega orkestra, so člani Slovenske filharmonije, Nadežda Tokareva celo vrhunska solo violinistka…Zvenelo je tako pošastno diletantsko, da sem se, že itak kaznovan, ker so mi dali sedež v prvi vrsti parterja na sredini, kjer je sicer samevalo petnajst (od devetnajst razpoložljivih) sedežev, medtem ko se je predsednik vlade Miro Cerar mirno lahko skril v prvo vrsto zgoraj, samo še križal. Ne pomnim, kdaj sem slišal kaj bolj neprofesionalnega, nemuzikalnega, nenaštudiranega, s tako nizkimi glasbenimi kriteriji kot nocoj.

Benjamin Izmajlov je kot aranžer skadateljsko nesposoben narediti kaj privlačnega in dobrega, kar zazveni in poudarja osnovni karakter melodij, iznajdenih in napisanih že pred njim, podobno vsi ostali aranžerji (Slavko Avsenik mlajši, Patrik Greblo in Saša Fajon). Slavko Avsenik in Vinko Ovsenik sta sama po sebi dovolj dobra, da ne rabita motoviljenja okrog njunih kompozicij.

Slučajno sem v parterju še pred koncertom uzrl skladatelja Jureta Robežnika. Zelo se mi je smilil, ko sem poslušal izvedbo njegove Lastovke iz ust Mance Izmajlove v aranžmaju Benjamina Izmajlova. Še posebej, ker vem, kako je to pesem ali popevko pela Elda Viler. Ona je imela vse, kar je treba imeti za njeno interpretacijo, Manca Izmajlova pa ničesar; ne polnokrvnosti, ne energije, ne žara, ne muzikalnosti, ne glasu, ne pevske tehnike, ne zavedanja vsebine in resničnosti petega.

Za predah je godalni del Orkestra slovenskih solistov izvedel Serenado Benjamina Ipavca, kot je z odra povedala Manca Imajlova. No, sam se slišal samo prvi stavek omenjene slavne slovenske kompozicije.
Komorni zbor AVE, ki je sodeloval pri izvedbah pesmi, je sam zapel dve zborovski kompoziciji: Stoji mi polje Marija Kogoja in Polka je ukazana Ubalda Vrabca pod dirigentskim vodstvom Marka Vatovca. Oboje precej bledo, brez prave volje in posiljeno.

Sklepni aplavz in rože za nastopajoče.

Manca Izmajlova je z odra povedala, da je zgoščenka Pesmi mojih krajev namenjena predvsem otrokom in mladini, da bodo znali ceniti domovino oziroma kot pripomoček pri vzgoji domoljubja.
No, za to “dejavnost” imamo šolskega ministra, šolske programe, celo petje v vrtcih, šolske pevske zbore, nižje glasbene šole, tisoč slovenskih ljubiteljskih pevskih zborov in lepo domače petje v družinskem ter prijateljskem krogu, kjer marsikatera v Križankah slišana pesem ali melodija zveni bolj pristno in iskreno, z večjim žarom, spontanostjo in prisrčnostjo.

Šopek rdečih slovenskih nageljnov na odru.

K zadnji pesmi Domovini Benjamina Ipavca, pod katero se spet podpisuje aranžer Benjamin Izmajlov, je največ elementarne moči in izpovedi v prvič zapeti prvi kitici Bodi zdrava, domovina, mili moj slovenski kraj. Ti prekrasna, ti edina, meni zemeljski si raj, prispeval povabljeni Otroški zbor Osnovne šole Žirovnica in edini pokazal svoje domoljubno čustvo, kot sem ga slišal z odra.

Večkrat sem slišal starše govoriti, da se največ naučijo od svojih otrok. Torej je za slovensko domoljubje poskrbljeno.

Marijan Zlobec