Če bi rekel, da sem pričakoval popolnoma razprodano Gallusovo dvorano Cankarjevega doma na večeru opernih arij s slavnim, da ne rečem svetovno znanim poljskim tenoristom Piotrom Beczalo, bi morda vendarle izrazil svoj prevelik optimizem glede razgledanosti našega opernega občinstva, kaj se v aktualnem glasbenem svetu ali na svetovni operni sceni dogaja.
Piotr Beczala v Cankarjevem domu, vse fotografije Marijan Zlobec
Piotr Beczala bi si namreč zaslužil popolnoma razprodan avditorij. Res pa je, da sem po objavi ocene gostovanja prvega simfoničnega orkestra na svetu, Kraljevega orkestra Concertgebouw iz Amsterdama, dobil na FB komentar, češ da čakajo na cene vstopnic, ki bodo bolj ali manj vsem dostopne, do takrat pa da se bo treba zadovoljiti s posnetki na YouTube .
Če imaš v enem tednu gostovanje Londončanov, pa Amsterdamčanov, pa Beczale, si si izpraznil žepe na počitnicah in moraš z velikimi stroški še v šolo, ne ostane kaj veliko denarja še za koncerte.
To je en vidik, drugi je odsotnost televizijskih kamer, ki bi posnela tako umetniško bogat večer. To se ni zgodilo niti prvič niti zadnjič, dokler bo RTV Slovenija lahko večinoma z denarjem davkoplačevalcev nekaznovano ravnala tako kot se ji zahoče.
Seveda je še en vidik, namreč odsotnost v dvorani vodilnih z RTVS, iz katere je bil glavni in hkrati poleg dirigenta edini nastopajoči ves čas na odru, to je Simfonični orkester RTV Slovenija.
Če to ne zanima generalnega vodstva RTVS, ne glasbenega oziroma umetniškega vodstva Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, razen kadar sami nastopajo in dajejo televizijo v uporabo samim sebi, potem se bo ta samovoljna politika nadaljevala, tako kot se je ves čas doslej, še ves čas poslej.
Kot veste, pa ima kocka še več plati ali stranic. Bil sem na veliki večini prireditev letošnjega 64. Ljubljana Festivala, a lica njegovega še nisem uzrl.
Namreč tistega, ki nenehno govori o Ljubljani kot najlepšem mestu na svetu, a očitno še ni odkril, kaj je v resnici najlepše v tem mestu.
In ker ga ni bilo, naj mu povem: ko slavni tuji umetnik, prvič pri nas, v hipu dvigne ob koncu svojega nastopanja ali koncerta na noge, spontano in soglasno, vso dvorano.
Ampak to je težko “prenesti”, še posebej, če je na odru nekdo drug. Ti bi pa moral njemu ploskati.
Težko si predstavljam trenutke, ko bom, morda, ni zanesljivo, poslušal sklepne besede nekoga, ki ga nikjer ni bilo, čeprav je festival njegov.
Piotr Beczala je glasbenik svetovne slave. Tega pa ne dosežeš na noben drug ali drugačen način kot z nenehnim potrjevanjem svoje umetnosti na mednarodnih opernih in koncertnih odrih. Vsak dan znova in znova.
Beczalo sem videl večkrat, v tem trenutku se spominjam njegovega nastopa z Ano Netrebko v Gounodovi operi Romeo in Julija, pa koncertne izvedbe Massenetovega Wertherja in letošnjega Fausta, vse na Salzburških slavnstnih igrah. Kaj sem gotovo še pozabil.
Piotr Beczala je izjemno kultiviran pevec, perfekcionist od začetka do konca, pošten do svojega dela in umetnosti, se pravi skladateljev in vlog, ki jih poje.
Solo violina v Meditaciji iz opere Thais.
K nam je prišel na vrhuncu svoje kariere ali na sredini vzpona, ki se bo še nadaljeval in trajal, njegov glas in interpretacije pa razvijale.
Izbral je same najtežje arije, kot jih v tem trenutku in v takšni kvalitetni izvedbi ne bi, si upam kar trditi, noben drug tenorist. Tu jih ne bi našteval.
Beczala se zaveda svojih kvalitet, glasu, obvladanja odra, izkušenj, vsakršnih kombinacij s partnerji na odru, a ko nastopa na večeru opernih arij, je najraje sam.
Če rečem, da je imel njegov koncert kakšen kvalitetni lok ali crescendo, bi s tem že rekel, da ni bil v vseh pogledih enak ali vrhunski.
Stopnjeval se je kvečjemu naš vtis in prepričanje, kako dober je.
V svoje interpretacije vnaša veliko emocij, a bolj na svoj način, manj spontan, afektiran, z iskanjem končnic v fraziranju in končnega vtisa, na katerem gradijo sicer mnogi manj perfekcionistični pevci.
Beczala ima svoj topel človeški karakter, odprt, spontan, družaben, zvedav, human, v bistvu pa preprost, če samo spomnim, kako se je že na tiskovni konferenci v Viteški dvorani Križank zanimal za poseben projekt s kamnitimi in keramičnimi inštrumenti Pavla Mihelčiča, spraševal in poslušal skladateljevo razlago in si vse ogledoval.
Stoječe ovacije.
V svoje vloge se vživi na poseben, bolj lirski, predajajoč način; več daje kot jemlje, bolj ljubi (Romeo in Julija, Carmen, Werther, Tosca, Turandot…), kot je ljubljen. Je bolj romantično trpeči junak, bolj mešanica slovansko-germanskega kot mediteranskega tipa.
Koncerta je zares konec, prva v parterju med poslušalkami pa je že sedaj, kaj šele bo, komaj šestnajstletna sopranistka Talita Sofija Komelj.
V visokih legah in končnicah v višinah je bil perfekten, v oktavnih skokih natančen, v artikulaciji in dikciji čist in izrazen, tu pa se potem začenjajo drobnejše finese, ali je v oblikovanju vsake vloge v koncertni verziji dovolj “dramatičen”, ali pa bi se z gestikulacijo in mimiko, kakšnim korakom na odru, odigrati vlogo kot če bi bil v predstavi.
Če rečem, da je rahlo tog, bi utegnil kdo pomisliti, da ne gre dovolj iz sebe. Kar pa ni res, saj je bil ves večer in v celotnih arijah povsem slišen. Ni pa se drl, kot mislijo nekateri tenoristi, da se je treba, da dokažeš, kako si dober.
Pomembna je takojšnja vzgoja v kulturi petja kot sporočilu duhovnosti v človeku. Operne vloge so eksistencialne; pojejo o življenju in smrti, razmišljajo o večnih stvareh in posmrtnem življenju, in celo v politiki, kolikor je kdo in na kakšen način vanjo vpleten, je emocija (Tosca, Turandot, Ples v maskah, Lucia di Lammermoor).
Malo na smeh mi je šlo, ko sem poslušal njegov začetek Nessun dorma in kako je z oblikovanjem ust in temnenjem barve glasu želel poiskati bolj dramski glas in karakter, da bi naredil vtis pravega Calafa. Končni Vincero je kajpada notranji monolog v nočni tišini in ni nujno, da se tenorist dere na ves glas, še posebej, ker so danes kazni za to zelo visoke, celo v Ljubljani.
Sam bi se odločil za ariji Wertherja in Romea, morda zato, ker sem videl celovitost opere z njim.
Orkester je dobro spremljal pevca, dirigent je za operno spremljavo odličen, orkester je sam igral prehrupno, v spremljavi včasih premočno. Zelo se je izkazal prvi violinist, koncertni mojster Benjamin Ziervogel s solom v Meditaciji iz opere Thais, v uverturi Viljem Tell pa prva violončelistka, pa še oba trobentarja, v Tosci prvi klarinetist in prva flavtistka…
Vedno smo pri finesah, kako koncert zadiha kot celota.
Dočakali smo še dva dodatka; slavno Dein ist mein ganzes Herz iz operete Dežela smehljaja, ki jo je nekoč nedosegljivo pel tenorist Fritz Wunderlich, in Nehvaležno srce Core n’grato, znano tudi kot Catari, Catari, Salvatorea Cardilla, napolitansko ljubezensko pesem, ki jo je prav tako nedosegljivo pel Enrico Caruso, nazadnje pa Jose Carreras z Zubinom Mehto na Treh tenorjih v Rimu.
Piotr Beczala še rabi malo mediteranskih vzvalovanj in bolj dramatičnih valovanj, kot da bi bil na kakšnem begunskem gumijastem čolnu in bi začutil, kaj je, ne nehvaležno srce, ampak izgubljena domovina.
Ampak sem slišal, da odpotuje iz Ljubljane na Sicilijo.
Marijan Zlobec