Bejun Mehta s kantatami navdušil

Salzburške slavnostne igre ponujajo celo vrsto koncerov in recitalov opernih pevcev, večinoma kot večerov samospevov, a tokratni večer je že v naslovu imel poudarek na kantatah. Gost na odru Hiše za Mozarta je bil slavni kontratenorist Bejun Mehta.

Mehta je v Salzburgu že nastopil v operi, celo skupaj z našo Bernardo Fink, vse fotografije Marjan Zlobec

Bejun Mehta se je najbolj uveljavil v baročnih operah, kjer so briljirali kastrati in je bil diapazon glasov načeloma večji, kot je danes, ko kastratov ni več.

Kakšna je glasovna razlika, ni znano, jasno pa je, da Mehta poje z vsemi vokalnimi lastnostmi koloraturnih baročnih arij, za katere se da reči, da so bile na pisane za kastrate, a seveda ne vse.

Mehta poje izjemno lahkotno in je hkrati v izrazu diferenciran, poudarja karakter in vsebino petega, naj bo to žalost, osebna bolečina, občutenje minljivosti in poslavljanja od življenja, tako rekoč želja po smrti in poveličnju v raju ali predanost veri, Jezusu in Bogu.

To je čas religije in kontemplacije, človeške ponižnosti in božje veličine, njenega dojemanja, občutenja in brezpogojnega hrepenenja.

Mehta ni želel graditi večera na opernih arijah iz oper, ki jih poje in ki jih poznamo največkrat s televizijskih zaslonov in video posnetkov.

Želel je preseči svojo operno popularnost na način  koncertne vokalne upodobitve in izraza diferenciranih občutij v okviru različnih skadateljskih poetik, zato je večer začel s Händlovo kratko arijo iz kantate Siete rose rugiadose HWV 162 ter takoj nadaljeval z recitativom in ariosom, dvema recitativoma in arijama iz kantate Mi palpita il cor HWV 132 c. To sta kantati, ki ju je Händel napisal že po svoji preselitvi iz Rima v London, a je še ohranil italijanski espri in jezik, bil mecensko podpiran in je lahko pisal bolj intimne kantate. Mehta se je že tu izkazal s svojo sosobnostjo vokalne “preobrazbe”, kar je možno le pri pevcu, ki svoj glas tehnično in glasovno izrazno absolutno obvlada.

Mehto je spremljal sorazmerno mlad ansambel štirinajstih izvajalcev La nuova musica pod dirigentskim vodstvom čembalista in organista Davida Batesa.

Izkazali so se že v prvem samostojnem nastopu s Concerto grosso v F-duru op.6 št. 9 v šestih stavkih Arcangela Corellija. Kompozicijo so izvedli stoje v hitrem tempu. Dobrih dvajset let sarejši ob Bacha je imel samostojno umetniško pot, svoj mediteranski temperament in občutek za aktualnost trenutka ter posledično preko izgradnje osebnega stila možnost za prehod v zgodovino.

Bachova kantata Ich habe genug BWV 82 ima nekaj motivov, podobnih onemu iz Matejevega pasijona. Mehta je bil v svoji interpretaciji neverjetno predan, v počasnem tempu čim bolj blizu občutju zemeljskega odhajanja in hkrati bližanja nebeškemu.

V svojem kratkem Lamentu je bil Johann Christoph Bach že modernejši, medtem ko je v Vivaldijevi kantati Pianti, sospiri e domandar mercede RV 676 Bejun Mehta najbolj  pokazal svojo bližino mediteranskemu temperamentu.

Ansambel La nuova musica je sam zaigral le še Händlovo Sonato a 5 v B-duru HWV 288 v treh stavkih. Z majhno nesrečo solistke prve violinistke, ki je morala zamenjati svojo violino z inštrumentom sosede.

Vedno je simpatično, če se kaj “baročnega” zgodi, kot dirigentovo nerodno razbitje Mehtovega kozarca z vodo ob orglah in potem asistentovo brisanje poda z brisačo, ki jo je pevec zatem “za vsak slučaj” še enkrat prinesel na oder, skupaj s plastenko vode, iz katere je nekajkrat srknil.

V zadnjem delj koncerta je Mehta najprej izbral kratko kantato oziroma odlomek iz nje Melchiorja Hoffmanna, potem pa še Yet can I hear that dulcet lay iz Händlovega oratorija The Choice of Hercules HWV 69.

Mehtin nastop je izrazito moderen, svež, sugestiven, temperamenten, samozavesten in muzikalen hkrati. Popolnoma se zaveda, kakšno je njegovo umetniško poslanstvo in kako ali na kakšen način, se skupaj s svojimi odličnimi glasbeniki to da doseči.

Marijan Zlobec