Križevniška cerkev je na nocojšnjem koncertu Divertimento v okviru 64. Ljubljana Festivala pokala po šivih. Menda se je vanjo stlačilo nad dvesto ljudi. Lanska odločitev, da se umaknejo klopi iz cerkve in namesto njih postavijo stoli, je bila več kot uspešna. Pridobili so prostor, akustika pa je še vedno odlična. A to ni vzrok za polno zasedenost, ampak privlačen koncert Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije s svojo gostjo, britansko violončelistko Natalie Clein.
Natalie Clein v Križevniški cerkvi, vse fotografije Marijan Zlobec
Natalie Clein prekipeva od svoje muzikalnosti in senzibilnosti, je ženska prez vsakršnih zadržkov pri izkazovanju svojih emotivnih stanj med igranjem, ker nenehno uživa in hkrati s soglasbeniki maksimalno sodeluje. Zaveda se, da so skladatelji, ki jih izvaja, tokrat Josepha Haydna, živeli v času nekega priviligiranega razkošja, seveda tisti, ki jim je ta status uspelo doseči.
Natalie Clein razlaga Kurtagov dodatek
Naslov koncerta Divertimento je bil pravšnji, lahko bi dodal: privlačen, tako po programu kot izvajalcih. Ljudje si želijo tako lepote kot hkratne duhovne globine in emocij, ki jih v sedanjem svetu ni ravno veliko, kaj šele na tej izpovedni ravni.
Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije
Poslušali smo bolj dialog z zgodovino, zato je solistkin dodani kratek moderni Kurtag izzvenel kot tujek večera in ji ni naredil kakšne usluge, ker potem vsaj še drugega dodatka ni več bilo.
Prvi del koncerta je bil močnejši, tako po slavnem Mozartovem Divertimentu v D-duru K 136, ki ga je Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije igral ničkolikokrat, tokrat se je zdela interpretacija, vsaj v prvem in drugem stavku, pri prvih in drugih violinah rahlo ohlapna in ne čista, premalo prefinjena in izdelana, potem pa se je ansambel bolj skoncentriral in dosegel vrhunec interpretacije v zadnjem stavku Presto.
Natalie Clein se v interpretaciji Haydnovega Koncerta za violončelo št. 1 v C-duru vključuje med slavne violončeliste, ki so ta koncet z našimi glasbeniki v preteklosti že igrali, kot Mischa Maisky in Aleksander Rudin. Njena glasbena podoba je prepričljiva, po svoje vznesena, predajajoča, sugestivna, na trenutke bi pomislil, kot da je celo rahlo spogledljiva, a je to bolj podoba nekakšne glasbeno-interpretativne zamaknjenosti, navdiha in prisluha lastni notranjosti.
Natalie Clein, violinist Janez Podlesek in violinistka Vera Belič
Po tem koncertu se je zdel Haydnov Divertimento za violončelo in godala v D-duru v priredbi violončelista Gregorja Pjatigorskega v celoti bolj bled, kompozicijsko ne tako briljanten, pravzaprav le kot priredba, ne pa izvirni koncert. Tokrat ga je izvajala prvič, saj zanj ni vedela, dokler ni izvedela od člana Komornega godalnega orkestra SF Igorja Škerjanca, če sem bolj od daleč njeno razlago prav slišal.
Natalie Clein in violončelist Igor Škerjanec
Ipavčeva Serenada je zaokrožila večer. Lahko rečem, da je ena najbolj znanih slovenskih kompozicij ter hkrati, da je napisana odlično. Sama izvedba pa je bila manj odlična; premalo skoncentrirana na posamezne stilne prvine v členjenih stavkih, s premalo žara in spet koncentracije, ker se v akustičnem prostoru vse sliši. Manjkala je plemenita lahkotnost, lahko bi rekel redka slovenska samozavest v poigravanju s svobodnimi ustvarjalnimi pobudami in uspešnimi Ipavčevimi realizacijami teh idej.
Boris Šinigoj in Natalie Clein
Za dodatek so zaigrali še Mozartov Divertimento.
Marijan Zlobec