Nadaljujem svoj zapis o Rogu v novem članku, ker se bo v glavnem dotikal samega odprtja razstave Decentralizacija sodobnih umetnosti v četrtek pozno zvečer. Kljub dežju in nevihti je prišlo veliko ljudi, zlasti mladih, prihajali pa so vedno znova še v poznih urah, kar pomeni, da je Rog edini kulturni prostor v Ljubljani, ki je ali bi lahko bil odprt pozno v noč ali dokler vzdržite.
Del razstave v Rogu, vse fotografije Marijan Zlobec
Odptje razstave Decentralizacija sodobnih umetnosti, na katero je svoja dela prineslo 118 umetnikov ali so se vsaj podpisali pod peticijo, je vzbudilo več zanimanja, kot so morda pričakovali. Osnovno sporočilo je: Rog in Rogovci niso več sami.
Rog bi lahko postal prvovrstna turistična atrakcija za mnoge tuje turiste, ki bi radi spoznali ljubljansko umetniško alternativno sceno in prostor sprotnega, necenzuriranega, svobodnega ustvarjanja zunaj vseh in vsakršnih ustanov, pedagoških sistemov, razpisov in njihovih pogojev, prijavljan, zamujana rokov, nepopolnh prijav, zavrnite zaradi “neustreznosti”, vsakršnih zahtev in vplivov ter nekuratorstva, zlasti ljudi, ki se na umetnost ne spoznajo ali delujejo v razno raznih ustanovah omejenega dometa in razgleda ter protežirajo vedno ene in iste, beri svoje ljudi, kot da so kakšna politična stranka nazadnjaškega tipa.
Z odpiranjem Roga ljudem bi župan Zoran Janković mnoge ali mnogo bolj prepričal kot s svojim govorjenjem. Žal moram reči, da je Rog zanimivejši od Ljubljanskega gradu. V Rogu namreč vidiš vse tisto, kar bi ljudje na raznih položajih in še posebej javne osebe radi skrili. Tam se dogaja “gola resnica”, za nekatere pa “sramota”; a sramota je lepa.
Zato je treba zamenjati ploščo in začeti razmišljati na tak način, da bo Rog postav evropsko, če že ne svetovno središče vsakršne alternativne umetnosti svobodnega ustvarjanja in odprtega tipa.
Tako kot so v Benetkah spremenii stare tovarne in skladišča Arzenale ter naredili prostor za slavni Beneški bienale.
Odprtje razstave se je začelo z nagovorom in prebranim tekstom Decentralizacija sodobnih umetnosti, ki ga je podal Nejc Bahor. Ker ni bil objavljen še nikjer, ga dodajam tu, da se bo videlo, kakšne so idej in želje mladih, s tem šele pa se lahko odpira prostor debate, polemike in razmišljanja.
“Razstava podpore DSU Rog je nastala zelo hitro v zelo specifičnem kontekstu spora med uporabnicami in uporabniki Tovarne Rog ter Mestno občino Ljubljana in njenim županom Zoranom Jankovićem. Ta spor je eskaliral v noči na ponedeljek, ko so v Tovarno nasilno vdrli gradbeni stroji ter varnostniki zasebne varnostne službe Valina, čemur je sledil 11 – urni boj za nadzor nad področjem Tovarne, v katerem je uporabnikom in uporabnicam uspelo odstraniti varnostno službo in zavarovati celoten kompleks, pri čemer je v naših rokah ostal roza bager.
To je prva plast konteksta: razstava je umeščena v de facto polno avtonomnem prostoru. A kljub temu začetnemu uspehu spor ni končan in glede na izjave župana in njegovo nepripravjenost na realen dialog s Skupščino Tovarne v kratkem pričakujemo, da bo na podlagi začasne sodne odredbe poskusil uveljaviti lastninsko pravico s pomočjo policije.
Na to smo fizično pripravljeni, a obenem si želimo, da do tega sploh ne bi prišlo, zato na vseh področjih gradimo javno mrežo podpore, katere namen je izvajanje javnega pritiska na MOL, od katere zahtevamo, pa prepozna vrednost obstoječih dejavnosti v Rogu, preprečiti nadaljnjo eskalacijo konflikta, da odstopi od projekta Center Rog in stopi v dialog s Skupščino Tovarne glede prihodnosti Roga.
Predvsem pa poudarjamo, da gre pri tem primarno za politično in ne pravno vprašanje, še toliko manj pa za probem, ki bi se ga reševalo z represijo. DSU Rog je zamišljena kot široka razstava umetnic, umetnikov, kustosov in kustosinj vseh generacij in vseh prominenc, od študentov do uveljavljenih in mednarodno priznanih umetnikov, ki so s svojim delom in imenom pripravljeni podpreti Avtonomno Tovarno Rog. Fokus razstave je tako usmerjen na veliko število sodelujočih, pri čemer se ideja podporne razstave navezuje na običajno obliko podpornega pisma, torej so v ospredje postavljena imena sodelujočih in ne sama dela.
Naslov razstave je naš zbodljaj na pretekli MOL-ov projekt CSU Rog oziroma Cener sodobnih umetnosti Rog, ki je bil velikopotezno zastavljen kot javno – zasebno partnerstvo z večjim delom privatnih površin (elitna stanovanja, hotel itd.) in kmalu tudi opuščen, ker k projektu ni pristopil noben zasebni partner.
Centralizacijo razumemo kot osnovni oblastni princip MOL-a in predvsem njenega trenutnega župana, s čimer se na ravni kulturnih učinkov sklada proces homogenizacije (estetske, produkcijske, kulturne) in obenem proces trganja socialnih vezi zaradi uvajanja konkurenčnosti tako med kulturnimi producenti kot tudi drugimi socialnimi strukturami: navsezadnje se vsi borimo za točke na javnih razpisih.
Proti temu Tovarna Rog teži k decentralizaciji, kar pomeni, da se na eni strani zaveda pomembnosti raznolikosti (v organizacijskem, produkcijskem, estetskem in drugih smislih) na ravni celotne socialne in kulturne produkcije, in po drugi strani na ravni svoje lastne notranje organizacije, ki jo vodi preko telesa Skupščine, ki deluje po principu odprtosti.
Prostorsko zgoščanje dejavnosti in med sabo različnih ter včasih celo nekompatibilnih oblik delovanja vidimo kot kvaliteto in kot nasprotje njihovemu centralističnemu in administrativnemu podvrženju.
Tako je tudi namen te razstave pripeljati na kup veliko število akterk in akterjev z umetniške scene kot skupnost podpornikov Tovarne Rog, ki so sicer v zelo različnih odnosih in zavzemajo različne pozicije znotraj scene, vendar v tem primeru brez vsakega birokratskega poenotenja ali določitve medsebojnih razmerij, da skupaj enotno podprejo kolektivne in neformalizirane prakse, ki se odvijajo v Tovarni Rog.
Mislimo, da je gradnja solidarnosti med kulturnimi akterji in onkraj tega vzpostavljanje novih družbenih vezi, ki so tesnejše od sodelovanja pri posameznih projektih, mogoče le ob odsotnosti centralnega nadzora in enotnih administrativnih kriterijev kvalitete.
Razstava je torej najprej politično sredstvo našega boja z namenom večanja simbolne moči Avtonomne Tovarne Rog. A to ne pomeni, da ni umetniško zanimiva oziroma vsaj problematična.
Kljub temu ali pa ravno zaradi tega političnega naboja se je v dneh njene priprave izkazalo, da nanjo zelo različno reagirajo tudi deli umetniške scene.
Začetni postavki, namreč prepoznavnosti imen sodelujočih kot kriterij in pa odsotnost vsebinskih kriterijev selekcije, sta se hitro pokazali kot ne najbolj kompatibilni, saj se je kmalu po objavi imen sodelujočih izkazalo, da domet takšne razstave presega njen osnovni namen političnega sredstva.
Po eni strani je začelo prihajati vedno več prošenj za sodelovanje z vseh strani, po drugi pa so se nekateri umaknili in izrazili neko obliko kritike do tovrstnega pristopa.
O čemer oba osnovna odziva pričata je neizogibna umestitev te razstave v relativno avtonomno polje umetnosti, ki prav tako nujno producira tudi svojo lastno sodbo oziroma več sodb o razstavi glede na svoje notranje kriterije, ki pa si jih sama razstava v svojem izhodišču ne zastavlja. To implicira neko specifično obliko depolitizacije umetnosti, obenem pa razstavo interpelira, da se odzove na ta “klic umetnosti.”
Nanj smo tako primorani odgovoriti, četudi smo začeli s praznimi rokami in nimamo lastnega konceptualnega materiala, s katerim bi nudili dovršen umetniški oziroma razstavni izdelek.
Vendar nam je ta material padel v roke sam od sebe prav s to interpelacijo, ki je na razstavo naslovljena s strani umetnostnega polja.
Omenjena depolitizacija umetnsti je specifične narave. Njen prvi nivo je depolitizacija, pri kateri gre za real – politiko, ki poskuša instrumentalizirati umetnost za svoje konkretne politične cilje, kar nedvomno velja za izhodišče pričujoče razstave in kar je naletelo na odpor.
Ko se vprašamo zakaj in kako ta instrumentalizacija ni uspela, pa pridemo na drugi nivo, ki je mikro – nivo prvega in ga tvorijo partikularni odpori proti takemu poskusu.
Vendar, da ne bo pomote, ti odpori v največji meri niso rezultat zavestnih intenc posameznih akterjev in se ne artikulirajo politično ali konceptualno, temveč so učinki notranjih razmerij in tipov praks, ki so lastni polju umetnosti.
Konkretno to pomeni, da se je odpor manj manifestiral na način zavrnitve sodelovanja in bolj na način, da vsi želijo sodelovati.
Učinek polja je tu neposredno očiten, saj te nevzdržne želje po sodelovanju ne moremo v polnosti pripisati politični motivaciji posameznikov v tem konkretnem boju, ampak prej mehanizmu vzpostavljanja avtorskega imena na podlagi sodelovanja pri pomembnih umetniških dogodkih, ki je osnovni princip delovanja na polju umetnosti.
Gre za to, da se v tej volji do sodelovanja povsem izgubi primaren politični namen dogodka.
Ne le, da je ta namen odsoten pri tej volji, delno se izgubi tudi pri sami razstavi, ki tako zaradi prostorske in časovne stiske razvodeni v mnoštvu želja, pričakovanj, posameznih interpelacij, medosebnih zamer itd.
Tako se poskus Rogovcev, da bi vpregli umetniško avro velikega števila umetnic in umetnikov za potrebe naše lastne simbolne moči, izjalovi ravno na točki, ko nas vzvratno vpreže umetniško polje, da krepi svojo simbolno vrednost z rogovsko avro avtonomnosti in aktivizma.
Nedvomno pa ne gre le za rogovsko avro, ampak je na delu tudi notranja simbolna ekonomija samega polja umtnosti, kjer se računa na presežnost avratičnih učinkov vzpostavljenih imen, od bližine katerih naj bi profitirala še – ne vzpostavljena imena.
To interpelacijo bi lahko še mnogo širše premislili, ampak dejstvo je, da interpelacija nima le simbolnih, temveč tudi in predvsem realne materialne učinke in nas ves čas poziva, četudi se nahajamo v skrajno omejenem časovno – prostorskem okviru, ki onemogoča, da bi kakorkoli zadovoljivo odgovorili.
Kako torej ven iz te zagate ?
Ne gre drugače, kot da na neki točki pač ne odgovorimo.
Za začetek tako, da ne konceptualiziramo v polnosti.
Da iz razstave ne delamo kurirane razstave.
Da takrat, ko se znajdemo čez številko 100 sodelujočih, ptegnemo črto.
Da ostanemo zvesti začetni postavki politične instrumentalizacije umetnosti, a obenem ne zanemarimo povratnega vpreženja nas samih.
Torej neka oblika medsebojnega izkoriščanja, ki pa jo lahko z eksplicitnim zavedanjem tega razmerja vzpostavimo tudi kot obliko solidarnosti.”
Pod izjavo so se podpisali kolektivno Uporabniki in uporabnice Tovarne Rog. Sledi še 116 individualnih podpisov.
Župan Zoran Janković menda nima vstopa v Rog, so pa povabili kar tri predstavnike mestne kulture: Matejo Demšič, voditeljico oddelka za kulturo MOL, Jernejo Batič in Uroša Grilca, bivšega kulturnega ministra, ki pa na odprtje razstave niso prišli. Opazil pa nisem cele vrste direktoric in direktorjev javnih kulturnih zavodov s področja likovne umetnosti.
Kako reagira župan Zoran Janović so sicer mnenja nekoliko različna. Nekateri menijo, da se vede kot slon v trgovini s porcelanom, nekateri pa pravijo, da je ostro napadel intervencijo proti Rogovcem.
Kaj je res in ostale podrobnosti, so bolj predmet že preseženih dogodkov, tako da bo bolj potrebno paziti na to, kako od tu dalje.
Nejc Bahor je pogumno prebral deklaracijo.
Rog v četrtek zvečer okrog 22. ure
Marijan Zlobec