Narodna galerija pripravlja v sredo zvečer veliko slavje: odprtje prenovljene galerije. Ob tem so izdali posebno dokumentarno brošuro Prenova Narodnega doma Uresničene sanje Narodne galerije. Iz dolgega slavnostnega programa, ki se bo začel ob 19. uri, je razvidno, da se bodo poleg predstavitve novih ali obnovljenih ali na novo pridobljenih prostorov ter ogleda na novo postavljenih vseh zbirk, s še posebno slovesnostjo in hvaležnostjo spomnili dolgoletne direktorice Narodne galerije dr. Anice Cevc.
Begićev portret dr. Anice Cevc, vse fotografije Marijan Zlobec
Njej bodo odkrili doprsni kip, delo priznanega akademskega kiparja Mirsada Begića. S tem bo dopolnjena zbirka portretov nekaterih direktorjev, pobudnikov, podpornikov ali umetnikov, ki so imeli sanje, vizije in so si na vso moč prizadevali, da bi v Ljubljani zgradili Narodno galerijo.
O tem je sanjal že akademik dr. Ivan Prijatelj leta 1905, ki ga še ni na seznamu pobudnikov Narodne galerije in seveda še nima portreta, prav tako je ne le sanjal, ampak zbiral slike, kipe, grafike in risbe slavni, oziroma v svetu sploh najbolj znani Slovenec na umetnostnozgodovinskem in glasbenozgodovinskem ter muzikološkem področju onega časa dr.Josip Mantuani, nekdanji direktor Deželnega muzeja, danes Narodnega muzeja, ki v Narodni galeriji prav tako še manjka, saj so prve zbirke Narodne galerije nastale iz tistega, kar je on zbral in evidentiral, ne pa kakšen Izidor Cankar. In ker je Mantuani kritiziral tako Cankarja kot Steleta, sta mu oba do groba zamerila.
Mirsad Begić in njegov portret Antona Ažbeta v Narodni galeriji
Prenova Narodnega doma je en del predstavitve, podrobnejša zgodovina s celotno kronologijo dogajanja pa je vendarle še predmet poštenih, ne rivalskih, zavistnih, polemičnih in ljubosumnih, le delnih, zamolčanih, spregledanih, selekcioniranih, cenzuriranih… dejstev.
Dr. Barbara Jaki, direktorica Narodne galerije
Dr. Anica Cevc je morala marsikaj “požreti” in je prav gotovo vedela stokrat več, kot je kdajkoli zapisala, morda je le povedala kaj več, ko je bila dobre volje. Vedno pa je bila zelo pogumna. In Narodno galerijo je imela neizmerno rada ter si je obnovo galerije in še posebej preselitev telovadnice Sokola v Narodnem domu in zatem TVD Partizan Narodni dom še kako želela, a se je vedno zdelo, kot da to ni mogoče.
Na neki tiskovni konferenci v NG, mislim da je šlo za Ažbetovo predstavitev, je Katarina Ambrozić iz Beograda na glas rekla: “Zakaj pa ne štrajkate? Telovadnica se mora izseliti!”
Danes se vsi veselimo novih prostorov in nove, obogatene stalne zbirke, za katero se že zanimajo direktorji muzejev po Evropi in so že napovedani obiski iz vodilnih mest evropske likovne kulture.
Na neki tiskovni konferenci v Narodni galeriji, ko je slavni slovenski tenorist Anton Dermota Narodni galeriji podaril sliko Ljubljane v snegu, ki jo je kupil na avkciji na Dunaju, in sem, kot je bil tedaj običaj, velikega pevca nagovoril s “tovariš Dermota”, je dr. Cevčeva na moč zardela in me popravila z “gospod Dermota”. Po koncu konference, ko sva bila sama, mi je sliko obrnila in na hrbtni strani platna se je pokazala številka:”A vidite?”, me je vprašala. Bila je slika s seznama zaplenjenih del po drugi svetovni vojni.
Vem, da je morala pogosto na sodišče, ko je reševala slike iz Narodne galerije, za katere se je tam dokončno izkazalo, da vendarle niso bile prava last Narodne galerije, ampak so bile vzete iz gradu Strmol Hribarjevi družini in so jih morali iz Narodne galerije vrniti.
Vedela je, kako je bilo s slikami in kipi iz Federalnega zbirnega centra…V njenem času je Narodna galerija pridobila veliko dragocenih slik in kipov, pri čemer sta direktorici pomagala tako njen mož dr. Emilijan Cevc kot dr. Ksenija Rozman, ona še posebej pri sodelovanju s svetovno znanim italijanskim umetnostnim zgodovinarjem dr. Federicom Zerijem…
Ne vem, ali je dr. Anica Cevc pisala kakšne spomine ali dnevnike, najbrž pa so si zabeležili, kaj jim je pripovedovala, drugi ljudje in še posebej njeni tesni sodelavci.
Kompleks Narodne galerije po obnovi bo namenil razstavni dejavnosti skoraj štiri tisoč kvadratnih metrov, v primerjavi s prejšnjimi 2294.
Površina Narodnega doma je poprej obsegala 4665 kvadratnih metrov, danes pa že 12.670.
Marijan Zlobec
En odgovor na “Narodna galerija v spomin dr. Anici Cevc”
Marijan, dobil si krila. Šele zdaj se vidi, KOLIKO kulture diha in živi (kljub usihanju penezov) v Sloveniji. Zdelo se je – po pičlem prostoru, odmerjenem v medijih vseh vrst in barv, da sta Slovencem ostali le še politika in pritlehnost. So morali z Dela odstaviti Marijana Zlobca, da so se odprla okna in vrata v resnično dogajanje, ki nam je lahko v ponos, za zgled in spodbudo. Tudi novinarsko.
Čestitke ponovno in vsakokrat znova!