Končal se je prvi izmed največjih jubilejev v sodobni slovenski zgodovini; petindvajseta obletnica plebiscita o tem, ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država. Gallusova dvorana Cankarjevega doma je dočakala nekaj impresivnih trenutkov v samem umetniškem programu, šolski in sprenevedajoči se govor predsednika Ustavnega sodišča in popoln mrk vsakršne pogostitve. Država ni zmogla več kot tisoč elitnim gostom; mnogi so prišli iz vse Slovenije, postreči niti s kozarcem vode.
Spominjam se onih radostnih plebiscitnih trenutkov; bilo je dobesedno vzhičeno; pred Magistratom je bilo nabito polno, prepevalo se je in pil šampanjec. Danes se je v Ljubljani proslavljalo veseli december povsod, kjer ni niti malo dišalo po plebiscitu, kaj šele samostojni slovenski državi.
Država je utrujena tako kot njeni pošteni državljani. A oni najbolj vedo, kaj pomeni imeti svojo državo, za razliko od politikov, ki ne vedo, zakaj se s politiko sploh ukvarjajo in nenehno ustvarjajo razpoloženje, kot da je to zanje največja muka na svetu.
Predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije mag. Miroslav Mozetič je zase dejal, da ni politik in da se bo vzdržal ocenjevanja razmer v državi, ker mu to nalaga trenutna funkcija. Torej je vprašanje, zakaj je bil sploh slavnostni govornik, če ne sme ničesar reči.
A sedaj je trenutek, ko je treba reči ravno to, kar politika noče reči, namreč da bo ustvarila pogoje za delo za že nad 26 tisoč nezaposlenih mladih do 29 leta starosti, da bo zanje pomagala s subvencijami ustanoviti na tisoče novih malih podjetij, da bo zajezila beg slovenskih intelektualcev, ki je že dosegel 80 tisoč fakultetno izobraženih ljudi, da bo mladim dala najemna stanovanja, podprla vse napredne in perspektivne tuje investicije, sankcionirala s strogimi zapornimi kaznimi vse dokazane krivce za bančno ropanje, gospodarski kriminal, korupcijo, sleparije… da bo objavila vse dokumente o vseh spornih investicijah, kreditih, verižnih transakcijah, nedovoljenih in nezakonitih denarnih tokovih na najbolj sumljive račune v najbolj skorumpiranih državah na svetu, za katere moraš biti najmanj velemojster, da se sploh orientiraš, kako vse to lahko storiš…
Ni toliko škode, da je slovenska politika zapravila svoj “kapital”, ampak naš pravi.
“Nujno se bomo morali vprašati po vzrokih, kaj je bilo narobe, kaj smo spregledali…” se je vprašal Mozetič.
Tovariš gospod Mozetič, bilo je narobe vse, ker ni bilo osnovne slovenske poštenosti, o kateri je pisal knjige dr. Anton Trstenjak.
Ni je bilo vseh teh petindvajset let in je ni niti danes in v tem trenutku in je ne bo niti do petindvajsetletnice razglasitve slovenske države niti do tridesetletnice plebiscita čez pet let.
Manjka nam Goli otok. Danes bi vsi in takoj vedeli, zakaj in za koga ga potrebujemo!
Marijan Zlobec