Goran Bertok je eden najbolj prepoznavnih slovenskih fotografov nekonvencionalnega, nekomercialnega, necenzuriranega, neprilagodljivega, izzivalnega, drznega, morda celo šokantnega tipa. V Sloveniji je opozoril nase z gorečim križem, ki ga je fotografiral in se je v plamenih pokazala silhueta Kristusa. Na Dunaju, v Photon Gallery, je že nekaj časa na oged njegova razstava, v Ljubljani in ob dunajski razstavi pa so ob tem predstavili njegovo monografijo v založbi Mateja Sitarja.
Nekateri imajo Bertoka za grozljivega fotografa in se pri tem spominjajo svetovno znanega fotografa Rafaela Serrana. Bertok naj bi bil slovenski Serrano, čeprav gre Bertok v samostojno raziskavo človekovega življenja in še boj morda njegove smrti. Vse pa je človeško, saj česar ni, ni mogoče fotografirati in potemtakem bi bil lahko vsak očitek na njegov račun glede česarkoli neumesten oziroma bi Bertok zlahka odgovoril; fotografiram le to, kar vidim in se mi zdi primerno z estetskega vidika. Estetika pa je subjektivna, povezana s človekovo izkušnjo, znanjem, etiko, vizijo, naprednostjo, iskanjem, eksperimentom…Fotograf načeloma ve, kdaj je dober, a je v zgodovini nemalokrat bilo tako, da se je samoocena spremenila. Pri Bertoku bo težko zgrešiti,ker je vse, kar naredi, dobro.
Spominjam se njegove pomembne in odlične razstave Kremacije v ljubljanski galeriji Kapelica, in morda je bila, čeprav je bilo to že leta 2005, do danes še ne presežena. Bertok ima pogled sokola, pogled človeka, ki z očesom vidi tako fotografski objekt kot človekovo dušo. Vidi dvojno ali enojno v dvoj(n)em? Kdor misli, da se duha ne da fotografirati, bi se pri Bertoku zmoti. Če bi me na primer vprašali, ali bi Bertoku dovolil, da me fotografira, ko me bodo kremirali, kakšen bi bil moj odgovor? Vem, da ste uganili.
Pri onem gorečem Kristusu žal Cerkev ni opazila lepote križa kot velikega ali največjega simbola, ki se je zlil v podobo z ognjem in fotografijo v eno estetsko enoto ali celoto. Tako fotografijo lahko vzame papež Frančišek v Vatikanske muzeje; napredni verniki bodo Bertokove fotografije razumeli.
Kremacija trupla je morda v Sloveniji nekaj drugega ali drugačnega kot nekje v ZDA, v Indiji trupla sežigajo…Klasični pogreb muslimanov se mi zdi prav tako enkraten, posebno če ga spremlja iskrena molitev…
Nihče ni prerok; Bertok ni tako preprost, da bi igral na efekt, privlačnost in odobravanje, rad pa sliši mnenje ali se pogovori, debatira, sooči misli in poglede. Njegova odprtost je pravzaprav kritična navzven in navznoter, torej do sebe, zato je njegova umetniška ustvarjalnost številčno precej skromna, a zna oceniti in videti sebe v kontekstu sodobnosti.
Dunaj je prepoznal Bertokovo izvirnost in močnost fotografije, ve, da gre dlje kot sorazmerno konservativna avstrijska prestolnica, a v kateri ni malo avantgardnih zasebnih galerij, pa tudi širših razstav, festivalov, sejmov, mednarodnih srečanj, morda je manj drznih zbiralcev, a se vedno najdejo, tako kot v času Klimta, Schieleja in Kokoschke, če se spomnim ali omenjam le te tri, ki sedaj skupaj razstavljajo na Dunaju v Spodnjem Belvederu na temo ženske.
Bertok je lep, ker ni lep, privlači, ker je grd, a resničen. Resnica pa je nekako v smislu Tomaža Akvinskega in je ne bi kaj dosti spreminjali, niti ne bi dopolnili Tineta Hribarja, ki je v svoji knjigi Resnica o resnici na koncu zapisal, da je resnica o resnici ta, da ni resnice o resnici. Bertok seveda ne gre v ta kontekst, ker je njegova resnica materializirana in jo vidimo. Njegova resnica je močnejša, in to gledalec takoj opazi.
Dunaj pripravlja v petek slovo od razstave, kar je tam veliko bolj v navadi kot pri nas, ko je slovesnost le ob odpiranju, ne pa ob zapiranju.
Marijan Zlobec