Dvajseti jubilejni ljubljanski maraton se je zgodil v času največje begunske krize in preseljevanja narodov iz Azije v Evropo čez Slovenijo. Maraton življenja in maraton najlepšega mesta na svetu, sicer le eden izmed več kot dvajsetih maratonov, ki potekajo na današnji dan v Evropi! Kaj je resnično potovanje z usodno življenjsko odločitvijo zapustiti svojo domovino za vedno in kaj je le športno rekreacijski tek množice iz kar sedeminštiridesetih držav?
Eno je tek življenja in neprostovoljni beg pred smrtjo v razrušenih domovinah, državah, mestih, pokrajinah…Beg pred vpoklicem v vojsko in skoraj zanesljiva smrt v vseh navzkrižnih spopadih, ki jih prav zagotovo niso zakrivili begunci, ampak kot vedno zgolj lokalni, a še vedno državniški diktatorji, njihove državne, če ne kar zasebne vojske, uporniki proti njim, Islamska država in navzkrižni interesi velesil, Rusije in ZDA.
Naključje je, da je že ljubljanski start pred dobre pol ure, ki je trajal kar 23 minut, da so se zvrstili tekači pred slovenskim parlamentom, potekal in minil za odtenek še bolj slovesno in ob večjem številu gledalcev kot poprejšnja leta, in da hkrati nekje nekaj deset kilometrov bolj na vzhodu in severu naše države poteka najbolj množično in kruto potovanje beguncev brez doma in vsega poprejšnjega imetja v povsem negotov tuji svet in še bolj negotovo prihodnost. A vsi vedo vsaj to, da jih Evropa ne bo ubijala!
Manj opazno je naključje, da je ob koncu avgusta slovenska državna statistika objavila , da je imela Slovenija tedaj blizu štiriindvajset tisoč nezaposlenih mladih do tridesetega leta starosti. To je nekaj več, kot je bilo ljudi na startu za maraton na polovični in polni maratonski razdalji. Ne vem, koliko mladih izmed njih je šlo teči maraton, najbrž ne prav veliko. Njih čaka večji in bolj krvavi maraton čez življenje, ki zanje nima kakšne prepoznavne perspektive; ne za zaposlitev, ne delovno dobo in ne polno pokojnino, za katero ne bo dovolj delati 40, ampak verjetno tedaj že najmanj 45 ali celo 47 let. In to bolj ali manj nikogar ne briga. Zakaj ni tako dobrih organizatorjev zaposlovanja mladih v vodstvu države, kot so odlični organizatorji ljubljanskega maratona? Zakaj ni bil tako dobro organiziran sprejem begunskega maratona, čeprav sta slovenska država in EU vedeli, kaj nas čaka? Maraton traja dobri dve uri, koliko traja potovanje iz Sirije v Nemčijo in še poprej v Slovenijo?
Maraton je rekreacija, šport, igra, velikanska tradicija po vsem svetu, športna olimpijska in atletska disciplina, a je morda edina panoga v športu, kjer je možnih nešteto metafor, pomisli, ne pomislekov, to bi bila že cenzura ali napad na tek, do katerega ima vsakdo pravico in se nanj pripravlja ne le tedne in mesece, ampak mnogi tečejo desetletja.
To prvo ujemanje med begunskim maratonom in dvajsetim v Ljubljani je nekaj nepričakovanega, nikoli poprej mišljenega, tu in tokrat pa krvavo resničnega in kdo ve še kakšnega v prihodnje. Kaj čaka maratonce čez dobro uro na Kongresnem trgu vemo, kaj čaka begunce iz razpadlega Afganistana, Sirije, preko z begunci preobremenjene Jordanije in od drugod, kaj čaka begunce iz Afrike…o tem ljubljanski maraton molči in niti ni njegova naloga, da o tem kaj reče. Morda se nam zdi, da je Evropa srečna, ker danes lahko samo teče športno rekreacijski in tekmovalni maraton. A kaj bo jutri; ne le z begunci, ampak predvsem z nami: Evropejci samimi?!
Marijan Zlobec
