Begunska kriza ni od včeraj in še manj politične odločitve ter organizacija prometnih povezav, še posebej na mednarodnih vlakih potniškega prometa, kot je relacija Dunaj Ljubljana, ki ima neposredno zvezo samo dvakrat na dan, to je ob 7.55 zjutraj in ob 15. 55 popoldan. Težko boste verjeli, da so potnike za Slovenijo, in to različnih narodnosti in celo zunaj evropskih, pustili danes na graški želežniški postaji brez vsakega nadomestnega prevoza, informacij in oskrbe. Torej smo bili slabši od beguncev, ki so menda zasedli železniško progo in cesto med Avstrijo in Slovenijo.
Vrhunec avstrijske neurejenosti, neodgovornosti in pravne nekorektnosti do mednarodnih potnikov s plačanimi mednarodnimi vozovnicami na relaciji Dunaj Ljubljana so se začeli kazati že na samem vlaku, ker ni bilo nikakršnih informacij o tem, da vlak vožnje iz Gradca naprej proti Mariboru in Ljubljani, pa niti še naprej na ozemlju Avstrije, razen lokalca do Leibniza, ne bo nadaljeval. Prva informacija je prišla nekako dvajset minut pred prihodom v Gradec. Očitno pa so tam že vedeli, da je mednarodni železniški promet ustavljen, saj so potnike iz jutranjega vlaka za Dunaj (iz Ljubljane in Zagreba) prepeljali organizirano z avtobusi iz Maribora v Avstrijo, torej v slovenski organizaciji, vlak pa je ostal na mariborski postaji. Nekateri tujci, kot Španci, Angleži in Azijci razumljivo niso niti slutili, kaj jih čaka in niso odšli z vlaka. Zakaj pa bi, saj so imeli vozovnico za Slovenijo.
Osebje na vlaku se je delalo, kot da med potniki ni nikogar za Slovenijo in naprej; dobili nismo nikakršnih informacij, kaj naj naredimo ali kje naj poiščemo informacije o nadaljevanju poti ali glede nadomestnega prevoza, če je železnica blokirana, ni pa avtocesta. Na informacijah na železniški postaji ob 10.30 niso vedeli nič, razen da bo verjetno vozil en avtobus ob 14.30 do Celovca, potem bo zveza z Beljakom in od tam zveza z münchenskim vlakom zvečer v Ljubljano. Bravo Republika Avstrija, ki se hvali s svojo urejenostjo in bi rada bila vsem za zgled. Če Avstrija nima kadrov, jih ima EU.
Na srečo smo se hitro med sabo organizirali. Zase vem, da sem se pridužil še trem potnikom z dunajskega vlaka, ki so se na postaji že dogovarjali s taksistom, če bi nas bil pripravljen peljati do Maribora. Privolil je in to nas je rešilo; cena prevoza je bila do železniške postaje v Mariboru 116 evrov, najprej je voznik kupil vinjeto, kar se je izkazalo kot zelo korektna in pametna poteza, saj ga je na meji z daljnogledom čakala zaseda Darsa in bi bil ob menda 300 evrov, tako pa je plačal samo petnajst. Po prehodu meje se nas je taksist usmilil in rekel, da ne bo računal več kot devetdeset evrov, medtem ko smo se na postaji v Gradcu okvirno dogovarjali za po dvajset za vsakega od štirih potnikov. V Mariboru nas je čakal vlak, ki zjutraj ni mogel naprej in se je vračal v Ljubljano. Prišli smo pet minut pred njegovim odhodom, ne da bi sicer vedeli, da bo odpeljal po siceršnjem urniku, a druga kompozicija.
Težka se piše slovenskim potnikom tako za Dunaj, zaradi Avstrijcev, kot še bolj za nazaj, z istim krivcem. Kaj bo pred prvonovembrskimi prazniki in kasneje decembrskimi, ko gredo na pot in se vračajo v domovino študenti, delavci, tuji turisti, si ne upam pomisliti. Ne verjamem, da ima študent v žepu 116 evrov za taksi med Gradcem in Mariborom! Očitno bo Avstrija skušala spremeniti smer vožnje vlakov z Dunaja in Grada preko Celovca in Beljaka ter Jesenic v Ljubljano, medtem pa so vlaki z begunci nemoteno vozili čez Slovenijo.
Marijan Zlobec