Katharina Wagner največji up festivala v Bayreuthu


Slavni Wagnerjev festival v Bayreuthu je prevzela v svoje roke Katharina Wagner. Njena polsestra Ewa Wagner – Pasquier se je umaknila in bo vodila nekatera organizacijske dela, tako da ne bo zapustila gledališča na Zelenem griču. Katarinina zmaga je prepričljiva in za prihodnost festivala pozitivnejša, ne nazadnje je predložila že programske načrte vse do leta 2020, kar pomeni za nadaljnih pet let. Sama je režiserka in je v Bayreuthu podpisala že dve režiji; najprej Mojstrov pevcev nürnberških leta 2007 ter letos Tristana in Izolde.

Skupaj pa je režirala že šest pradedkovih oper: še Letečega Holandca v Würzburgu leta 2002, Lohengrina v Budimpešti leta 2004, Rienzi v Bremnu leta 2008 in Tannhäuserja v Las Palmasu na Kanarskih otokih leta 2009.Kot asistentka režije ali režiserka se aktivno ukvarja z Wagnerjevimi operami že skoraj dvajset let. Njen vrhunec pa bo nova postavitev Nibelungovega prstana v Bayreuthu leta 2020. Katharina Wagner je leta 2010 postala honorarna profesorica za operno režijo na Visoki šoli za glasbo Hanns Eisler v Berlinu. Kot Wagnerjeva pravnukinja in hčerka Wolfganga Wagnerja, ki je desetletja dolgo vodil festival v Bayreuthu, je spoznavala vse tamkajšnje režije in režiserje, še posebej svojega berlinskega vzornika, režiserja Haryja Kupferja, pri katerem je bila asistentka v berlinski Državni operi, prav tako pa v Bayreuthu (Mojstri pevci nürnberški, 1996, Lohengrin, 1999, Tannhäuser, 2002, Parsifal, 2004. Svojemu očetuje v Bayreuthu pomagala od leta 2001. Uradno sama vodi festival od 1. septembra 2015. Njena mama je bila Wolfgangova druga žena Gudrun Mack, ki je bila desna roka možu v Bayreuthu cela desetletja. Tako se dogaja posebna in zelo aktivna zgodovina Wagnerjeve rodbine v Bayreuthu od leta 1876 s prvim festivalom in krstno uprizoritvijo Nibelungovega prstana do danes, kar je edinstven in neprimerljiv primer v glasbeni in kulturni zgodovini.

Katharina Wagner prevzela vso odgovornost v Bayreuthu

Katharina Wagner 3

Katharina Wagner, foto wikipedija

Rivalstvo znotraj Wagnerjeve rodbine,skladateljevih potomcev, pravnukov in pravnukinj, je sicer znano že vrsto let, a je zmagala leta 1978 rojena najmlajša izmed vseh konkurentov in sorodnikov Katharina Wagner.
Zapisal sem že, da Bayreuth potrebuje drzne avtorje, režiserje, scenografe, kostumografe, oblikovalce luči in avtorje video posnetkov, najboljše svetovne dirigente in pevce, specialiste za interpretacijo Wagnerjevih oper, ob dejstvu, da ima najboljši sestavljeni festivalski orkester in prav tako poseben mednarodni operni zbor (skupaj 330 glasbenikov) na svetu za interpretacijo Wagnerjevih oper. Utečeno delovanje, načrtovanje; že danes imajo seznam vaj ansambla za prihodnji festival, kot ves program… je predpogoj umetniške kvalitete. Problem je edino nedostopnost festivala spričo sorazmerno majhnega števila vstopnic (skupaj le 58 tisoč), od katerih jih petnajst tisoč dobijo mednarodna društva Richarda Wagnerja, ki so ustanovljena že po vsem svetu, že pred precej leti tudi v Ljubljani. Prav tako je del vstopnic namenjen Wagnerjevim štipendistom, mladim glasbenikom, med njimi že kar precej iz Slovenije.

20150721_100925

Tristan in Izolda, foto Bayreuther Festspiele

Katharina Wagner je samozavestna, ima znanje in ideje, spoštuje in ceni tradicijo od leta 1876, v Bayreuthu in Nemčiji ima dostopno vso literaturo in dokumentacijo, sedaj še v obnovljeni Wagnerjevi Vili Wahnfried, kjer je v Bayreuthu muzej in v parku za vilo Wagnerjev grob. Katharina je že izbrala je ves program, premiere, režiserje, scenografe za naslednja leta…Ve, kaj hoče, in bo to tudi dobila oziroma naredila.

Poudarjanje Wagnerja kot psihoanalitika

Katharina Wagner je v svojem videnju in interpretaciji Tristana in Izolde pokazala morda celo največji pogum doslej; večji od slavnega francoskega režiserja Patricea Chéreauja v milanski Scale pod dirigentskim vodstvom Daniela Barenboima in z Waltraud Meier kot Izoldo leta 2007, večji od poprejšnjih Tristanov in Izold v Bayreuthu (v režijah Jeana – Pierra Ponella (1981 – 1987), Heinerja Müllerja (1993 – 1999) in Christopha Marthalerja (2005 – 2009). Ona je poiskala v Wagnerjevi partituri nove možnosti razlag in interpretacij, bolj na psihoanalitski osnovi, s poudarjanjem Wagnerja kot velikega psihoanalitika nekaj desetletij pred Siegmundom Freudom in drugimi filozofi. Ona je imela največ poguma, da je svoj koncept radikalno in uspešno izpeljala do konca, s presenetljivimi potezami, ki pa se na koncu izkažejo na moč ne le izzivalne, ampak premisleka vredne in po razmišljanju sprejemljive.

Izolda ne umre, ampak smrt le izpoje

Edino ona je na koncu mrtvo Izoldo po njeni slavni ljubezenski smrti spet oživila. Nasploh je celotno tretje dejanje z na smrt ranjenim Tristanom sijajno že po njegovih halucinacijah in ob njih prikazovanjih Izodle na različnih mestih; v trikotnih odprtinah v ogromnih, osem metrov visokih stenah, ki so v drugem dejanju predstavljale opazovalnico umobolnice ali psihiatričnega zapora, od koder ni nikakršne možnosti, da bi kdorkoli lahko ušel, kot to zaman in vse bolj besno in panično poizkuša Tristanov zaupnik Kurwenal, medtem ko se Izoldina družica Brangena hitreje vda v usodo, da bo pač tam, kjer sta Tristan in Izolda, torej v prihiatričnem zaporu. Tretje dejanje, Tristanov grad Kareol v Bretagni, kamor smrtno ranjenega junaka pripelje Kurwenal, ima skoraj isto scensko osnovo kot drugo.

Tristan tu še dočaka Izoldo, po vseh halucinacijah, pri katerih so se nekatere figure pokazale kot lutke, druge pa neme človeške figure; vse pa v oblačilih in podobi iste Izolde. O kom umirajoči Tristan še lahko halucinira, če ne o Izoldi? Katharina Wagner je to postavila na oder s tako prepričljivostjo in z interpretacijo ranjenega Tristana s tako silovito močjo, da je gledalce prevzelo. Razplet opere je prav tako, kot rečeno presenetljiv; druga ladja po Izoldini, kralja Markeja s posadko, se sicer bliža, a se zdi, kot da je ni in da bo morda konec opere celo brez prizora s kraljem (da bo črtan). Kralj s spremnstvom čaka in opazuje umirajočega Tristana s komaj prispelo Izoldo povsem v temi, dokler ga luč ne osvetli in potem pride do končnega spopada; maščevanje Kurwenala Melotu, ker je Tristana zabodel v hrbet (mnogi ta prizor interpretirajo, kot da se je Tristan sam ranil, zavedajoč se svoje krivde pred kraljem Markejem), s čimer pa se Kathartina Wagner ne strinja; Tristan je zahrbtno ubit, tako kot je zahrbtno uklenjen oziroma z Izoldo odgnan v zaporno psihiatrično opazovalnico z uniformiranimi (nacističnimi ?) stražniki na vrhu s svojimi reflektorji, ki spuščajo svetolobno na junake in jim, kot včasih pri vojaških zaslišanjih, parajo živce.

Kurwenal želi kralja Markeja ubiti

Kralj Marke

Georg Zeppenfeld kot kralj Marke

Kurwenal sicer v sklepnem prizoru drži nož na Markejevem grlu, a nima poguma, da bi mu ga prerezal, ker bi bil potem poseg Katharine Wagner v opero prevelik. Gesta je dovolj velika in pomensko opazna, da si lahko marsikaj mislimo: kralj nima pravice do ženske, ki si jo želi bolj oblastniško birokratsko kot ljubezensko bi lahko rekli. Potem ko Kurwenal porine nož v Melotov hrbet, sam na mig Markeja svojim varnostnikom, naj nasprotnike pokončajo, prvi pade. Pravzaprav padejo vsi v vojaškem spremstvu (tu je spopad sicer bolj slabo režiran, brez kakšne bojevitosti in dramatike, ostaja bolj na simbolno – vsebinski ravni).

Tristan umira in ob Izoldi umre. Kralj Marke se na parah – postelji ležečemu junaku približa, sname klobuk (tu se zdi, kot da kralj aludira na Wotana) in čaka, da bo Izolda opravila svoje slovo, potem še pusti, da »umre« in svojo glavo nasloni ob Tristanovo; slavno poveličanje v večnem posmrtnem življenju romantičnih junakov je doseženo, a traja le kakih deset, petnajt sekund. Kralj sunkovito zagrabi »mrtvo« Izoldo za roko, ta vstane in skoraj poveljujoče, češ sedaj je tvoje ljubezenske tragedije vendar konec, hitro odkorakata proti skritim vratom v visoki steni brez vsakršnih oken in vrat.

Katharina Wagner je v Wagnerjevi partituri opazila orkestrski konec, ki daje možnost njeni interpretaciji in videnju zadnjih taktov opere; Izolda umre, a opere ni tu ali takoj konec; za režiserkin poseg je bilo ravno dovolj sekund ali taktov in možnosti razlage, kaj se pravzaprav zgodi, če kdo, ki ljubezensko umre, to lahko stori le v romantični ljubezni, ne pa v »realnosti«. Ta njena interpretacija je bržkone zgodovinska in mimo nje ne bo mogel nihče več; ali Izolda ljubezensko umre; kar tako, da ji poči srce, kot v slovenski ljudski pesmi, ali pa je njena smrt bolj trpeča zamaknjenost, ki se bo sčasoma omilila in junakinja iz smrti prebudila. Lahko si predstavljamo pogum mlade Katharine Wagner, da je to storila!

20150721_101410

Drznost scenografije je v skladu z drznostjo režije, foto Bayreuther Festspiele

Tristan in Izolda se iščeta že v prvem dejanju

Linijo razvoja svoje režije Tristana in Izolde je Katharina Wagner pokazala že v prvem dejanju, ko se junaka na ladji, – tu kot ogromna pet, šest nadstropna konstrukcija do globine odra segajočih stopnišč in dvigal, kot da bi šlo za kako notranjost potniške prekooceanke, – srečujeta bolj s pogledi kot fizično, ker ju vsakega na svoji strani vleče stran njuno spremstvo; vsi vedo, komu je Izolda namenjena, po koga je kralj Marke poslal svojega nečaka in malo manj, kaj se je dogajalo v predzgodbi, a se ve, da bo kralj Marke takoj vse izvedel. Marke se sicer na koncu prvega dejanja na odru ne pokaže, čeprav mu posadka ob prihodu na obalo salutira in glasba govori o njegovem prihodu, kar morda ni najboljša režijska poteza, a po drugi strani ostaja skrivnost, kako Marke sploh izgleda in tako stopnjuje napetost pričakovanja, hkrati pa tu morda celo minimalizira njegov kraljevski pomen v operi. Tristan in Izolda ne izpijeta ljubezenskega napoja oziroma strupa, da bi skupaj umrla, ampak tekočino zlijeta na svoji podani roki, tako da tekočina pada na tla. Ljubezen ne potrebuje ne strupa ne napoja, je taka po svoji elementarni moči brez »dodatkov«. S tem je vloga Brangene pri »mešanju« stekleničk zanemarljiva oziroma umaknjena, potisnjena bolj v ozadje omenjene konstrukcije.

20150721_100353

Notranjost ladje v več nadstropjih, foto Bayreuther Festspiele

Katharina Wagner iznajdljivo v drugem dejanju, psihiatričnem zaporu, daje Tristanu in Izoldi možnost ljubezenske izolacije tako, da si s pregrinjalom napravita zaslon pred vohunskimi reflektorji in psihiatričnimi pazniki; se skrijeta in tu zaužijeta svojo ljubezen. Storjena je bila napaka: morali bi ju zapreti narazen, ne pa skupaj, bi lahko rekli, a potem opere v taki vsebini ne bi bilo več. To je Katharina Wagner dobro vedela in še bolje izpeljala. Pokazala je, da je hči svojih dedov in to bo glasbeni svet sprejel.

20150721_100239

Izvirna scenografija, kot je še ni bilo

Odličnega Tristana in Izolde kajpada ne bi bilo brez scenske zasnove Franka Philippa Schlössmanna in Matthiasa Lipperta, ki kot tandem delata skupaj, in kostumografa Thomasa Kaiserja (zelo je diferenciral zlasti Markeja in ga osmešil z lisičjim krznom okrog vratu, kot kakšno žensko, tako kot njegove ljudi v rumenih oblekah, medtem ko sta Tristan in Izolda v plemeniti modri, simbolni plemiško kraljevski opravi, Brangena, Kurwenal in spremstvo pa v zeleno rjavi), oblikovalca luči Reinharda Trauba (npr. reflektorji v drugem dejanju, temna scena le s prikazovanji Izold v tretjem, do končne osvetlitve kralja Markeja s spremstvom na desni strani odra). Scensko je bil najzahtevnejši stopničasti labirint v prvem dejanju, tako kot ogromen »betonski« zapor v drugem in podobna osnova v tretjem; z omenjenimi trikotnimi velikimi odprtinami na različnih višinah s figurami prikazovanja Izolde. Katharina Wagner je izbrala in dobila ekipo, ki je njenemu režijskemu konceptu najbolj ustrezala in s tem ustvarila prepričljivo celoto.

Zelo solidni pevci

Med pevci je bil markanten, igralsko prebujen, silovit, a dramatično ne čisto radikalen (kot nekoč Siegfried Jerusalem v tretjem dejanju) ameriški tenorist Stephen Gould. Ima izkušnje bayreuthskega odra in Wagnerjevih vlog; z vsemi se sooča kot z zgodovino, tokrat s Tristanom, ki razen Izolde ne vidi nikogar in ničesar. Izolda je bila, kot rečeno, šele tretja pevka; Nemka Evelyn Herlitzius. Morda je bila ravno ona nekoliko problematična, ker njen glas ni enovit, zaokrožen in v vseh legah ne zveni lepo, ampak na posameznih mestih izpade preforsirano in s pemalo finesami občutljivega fraziranja, a je po drugi strani ambientalna umestitev Tristana in Izolde tako močna, da se te pripombe relativizirajo. Zelo močan je bil nemški basist Georg Zeppenfeld kot kralj Marke; ostaja birokratski oblastniški kralj, brez kakega sočutja do Tristana; ni se vrnil, da bi mu razumevajoče odpustil, ampak prišel po svoj ženski plen. Zelo identificirana s svojima vlogama sta bila škotski bas baritonist Iain Paterson kot Kurwenal in nemški bas baritonist Raimund Nolte kot Melot, v tej režiji pa je bila nekoliko potisnjena na obrobje Brangena v intertpretaciji nemške mezzosopranistke Christe Mayer.

Christian Thielemann je v Bayreuthu kot doma

Dirigent Christian Thielemann je v Bayreuthu že dovolj let ter s toliko programi Wagnerjevih oper, da od njega ni mogoče pričakovati drugega kot samo najboljše. Njegova interpretacija je vseskozi celovita, napeta, jasna, orkester animira do skrajnosti, z dramatičnimi vrhunci v tretjem dejanju. Orkester je pod odrom skoncentriran od začetka do konca opere, napak ni, igra zlito tudi v tehnično najtežjih pasažah, ob katerih bi povprečen orkester prej kot ne razpadel, tu pa zveni vse jasno in lahkotno, z mavrico različnih zvočnih barv in še posebej soli pihalcev (klarineti, oboe, angleški rog). Thielemann zna orkester retardirati in pripraviti na spremljajočo intimo prizorov na odru, morda ne gre v dinamiki do maksimuma, ki bi pripeljal do zvočne prezasičenosti ali celo grobosti. Prav tako odličen je bil moški zbor, ki ga je pripravil Eberhard Friedrich. Na koncu je bilo blizu petnajst minut ovacij; minejo kot bi trenil, najbolj za Tristana, Izoldo, Markeja in dirigenta Thielemanna s svojim orkestrom, sestavljenim iz posameznih članov najboljših nemških opernih in simfoničnih orkestrov. Njihova poustvarjalna energija je fascinantna.

IMG_2038

Richard Wagner je bil velik dirigent, foto Marijan Zlobec

IMG_2059

Notranjost Wagnerjevega gledališča

IMG_2058

Wagnerjevo gledališče na Zelenem griču v Bayreuthu

andreas klingberg fotograf  www.andreasklingberg.de
Katharina Wagner rada izziva, foto wikipedija

En odgovor na “Katharina Wagner največji up festivala v Bayreuthu”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja