Richard Tognetti najpomembnejša ženska v Mariboru


Festival Maribor 2015

Biti danes ženska skladateljica v Mariboru je lepo, hudo, odsotno, prisotno, poudarjeno, zanikano, na preizkušnji, na izvedbi, na koncertu, v dvorani ali iz protesta doma, bi lahko povzeli prve vtise ob začetku najslavnejšega štajerskega festivala resne glasbe – Festivala Maribor.

Proglasiti žensko za glavni motto festivala in jo poveličati v bitje z veliko začetnico, torej Ženska, ni mačji kašelj, predvsem pa ne tako lahko ali lahkotno, kot si je to nalogo zastavil letošnji umetniški vodja, avstralski violinist in skladatelj Richard Tognetti.

Na odprtju je imel veliko srečo, še bolj pa Maribor, da je v mesto prišel in slavnostno nagovoril občinstvo premier dr. Miro Cerar; ob odsotnosti župana, ki pa je z nogometne tekme z največjo hitrostjo pridrvel v nabito polno Unionsko dvorano, da je ob koncu koncerta še ujel samega prvega ministra in mu dahnil:»Zmagali smo!« Ni pa župan slišal premierovega nadvse pohvalnega, za Maribor in nekatere kulturne delavce z Brigito Pavlič na čelu in samega mojstra na violini Richarda Tognettija, zahvalnega nagovora, kot ga zlepa na zadnjih festivalih ni bilo.

Cerar je poslušalcem ponudil več, kot smo od njega pričakovali; že skoraj esej, v katerem je bil najzanimivejši del o ženskem in moškem ustvarjalnem principu. » …svet je najboljši takrat, ko se vloga ženskega elementa v pravem sorazmerju in dinamiki prepleta z moškim elementom. V umetnosti je prepletanje obeh elementov še posebej pogosta in priljubljena tema. Brez ženskega principa umetnosti enostavno ni oziroma ne more biti, kajti ženski lik in značaj sta inspiracija in velik del poti, skozi katero umetnik ustvarja in poustvarja svojo umetnino. Mistika ženske, njena nedoumljiva globina, intuicija, pa tudi nežna vztrajnost in izjemna moč, ki je sposobna iz malega vodnega izvira prerasti v mogočno reko, slap in morje – vse te lastnosti so nepogrešljive lastnosti vsakega celovitega umetniškega procesa oziroma delovanja…« Kako je možno, da prvi politik tako dobro razume sožitje moške in ženske umetniške ustvarjalnosti, in kako odsotno je to sožitje na področju, ki ga sam najbolj eminentno pokriva? Zakaj ni sožitja in ustvarjalnosti v politiki, bi pričakovali nadaljevanje in sklep pemierovega razmišljanja?

»Mnoga umetniška dela so vrhunska ali odlična prav zato, ker so jih v ključni meri soustvarjale ženska roka, ženska emocija, ženska misel in intuicija, ali pa so vrhunska zato, ker so izraz neskončnega hrepenenja moškega po ženski, pri čemer to hrepenenje iz moškega principa neredko iztisne vse tisto, kar je v njem najboljšega, odličnega, plemenitega.« In kako deluje ta ženski princip na samega premiera? Z njim je v Maribor prišla njegova žena in mu med vožnjo iz Ljubljane verjetno ves čas razlagala, kako mora žensko privzdigniti, če želi, da ga bodo imeli Štajerci radi.

S tem, da je še sam povedal, kako je predaval na mariborski Pravni fakulteti in da je eden najlepših pogledov na Maribor tisti, ki se razprostira nanj s Piramide, ni več mogel zgrešiti simpatij in odobravanja v dvorani. Manjkala je le še ugotovitev, da je kot otrok čolnaril Pri treh ribnikih ali pa da se je učil smučanja na Pohorju.

Medtem ko je Cerar s sožitjem moškega in ženskega principa vzpostavil zaželjeno ravnovesje, pa je bila gostja Janet Holmes à Court v svojem nagovoru bolj poimensko konkretna, po svoje afirmativna, a tudi kritična. Njeno sožitje moškega in ženskega principa je pokazalo več ran in trpljenj konkretnih moških, med njimi Gustava Mahlerja, ko mu je žena, ko ji je ob poroki prepovedal skladanje, nataknila roge in se kot veliko bolj slavna Dunajčanka, hčerka cenjenega slikarja Emila Jacoba Schindlerja, nataknila roge v obliki mladega arhitekta Walterja Gropiusa. Seveda je zamolčala, kako sta Walter in Alma ljubimkala v münchenskem hotelu, medtem ko je Gustav pripravljal praizvedbo slavne Osme simfonije »Tisočev.« Ali kako si je dirigent Hans von Bülow pulil lase od bolečin, jeze in žalosti, ko mu je Richard Wagner speljal njegovo mlado ženo Cosimo, ki ga je kot umetnika seveda gladko izdala?

Ženski in moški principi niso tako enostavni, kot se jih zlahka opredeli z odra; v življenju se jih občuti namreč globlje in usodneje.

Iz takih principov potem sledijo in rastejo programi, kot je letošnji Ženske.

Na uvodnem koncertu smo poslušali odlično izvedbo kompozicije Émilie Suite slavne finske skladateljice Kaije Saariaho v izvedbi festivalskega orkestra pod vodstvom Marka Letonje in s solistko, sopranistko Karen Vourc’h, ki je pela pisma pozabljene znanstvenice Émilie du Châtelet (1706 – 1749) svojemu ljubimcu, pesniku Saint – Lambertu v francoščini. Ženski ali ženstveni princip je kompoziciji dala predvsem pevka, ker je imela v sebi moč in strast, pogum in glas dramatičnih poudarkov in nežne lirike. Kaiji bo žal, da ni prišla v Maribor, tako kot ni prišla v Ljubljano, ko je flavtist Aleš Kacjan izvedel njen Koncert za flavto in orkester. Vesel sem, da je tako slavna, da k nam ni imela časa priti, žalosten pa, ker so to ne bo več ponovilo (ne izvedbe ne obiski).

Videl sem njeno opero Oddaljena ljubezen na Salzburških slavnostnih igrah in vem, kako velik uspeh je imela, še posebej, ker je noviteto režiral razvpiti ameriški režiser Peter Sellars. Tako je z odsotnostjo skladateljice »ženski princip« začel popuščati. Če pa omenim še uvodnega Bartoka in zadnjega Beethovna v obliki Violinskega koncerta s solistom Richardom Tognettijem, pa je moški princi pod pretvezo »ženstvenosti« prevzel svojo pričakovano dominantno vlogo.

Si predstavljate, da bi Tognetti namesto stokrat slišane ženske Beethovna zaigral prvi ali drugi violinski koncert Nine Šenk ali da bi on zaigral prvega, Anja Bukovec pa drugega in bi ženske, kot sta Bartok in Beethoven enostavno izpustli?! Jaz si, a tu bolj v sanjah kot zares. Zares bi bilo, če bi jaz ukazal!

Letonja je poskrbel, da je poseben sestav orkestra (s člani več slovenskih in tujih orkestrov ter posamezniki, kar se za festivalski orkester spodobi in je praksa povsod po svetu, od Bayreutha do Luzerna), zvenel v najbolj akustični slovenski dvorani s prefinjeno dinamiko med piano in mezzoforte. Lepota je vedno v blagem zvočnem dotiku. Letonja je interpret, na katerega se Festival Maribor lahko zanese kot na slovenskega dirigenta z že svetovnimi izkušnjami.

Drugi koncert je bil prav tako zelo »ženski«, čeprav sem mu moral nič hudega sluteč, nič kriv in še manj dolžan, podleči z odra s puščico direktno v dvorano, torej naravnost k meni, k ugledanem »bratu po brkih«. To pa lahko celo pomeni, da je nastopajoči egiptovski glasbenik, virtuoz na arabski lutnji Joseph Tawadros ekvivalent ženskemu principu. Z odra je namreč govoril nenavadno veliko, kot ženska, ki skriva svojo vznemirjenost, zadrego, če ne še kaj hujšega. Je pa mojster, igra navdahnjeno, samozavestno, s čustvom in vsemi čutili, torej ga lahko srbi jezik.

V prenovljenem Minoritskem samostanu, delu priznanega arhitekta Jurija Kobeta s svojo ekipo arhitektov, bi sam na mestu omenjenega Tawadrosa, raje videl multimedijsko skladateljico in pianistko improvizatorko Tino Mauko, ki je festivalu ponudila svoj performans, a je bila gladko zavrnjena, češ da je letošnji festival namenjen ženskam in da bo zatorej treba čakati na »več sreče prihodnjič«, torej so Slovenke srednjega spola, še posebej skladateljice.

Milostno so prišle skozi Nina Šenk, Nana Forte in Tadeja Vulc, medtem ko slavne ženske letošnjega festivala ostajajo Mozart, Chopin, Beethoven, Vivaldi, Dvořak, Brahms, Schubert, Sibelius, Prokofjev.

Ženske, še posebej če ste slovenske skladateljice, uprite se in poslušajte, kaj je rekel ministrski predsednik o ženskem principu; pozabil pa je povedati, da so ženske revolucionarke in da neredko sežejo tja, kamor moški princip ne zmore, in da rade koga celo udarijo. Tako iz principa! Ampak Richardu Tognettiju se v Mariboru ne bo nič zgodilo; on je na festivalu največja ženska!

Marijan Zlobec

Slike:

maribor16

Richard Tognetti, umetniški vodja Festivala Maribor in njegov prvi solist

IMG_2978

Arhitekt Jurij Kobe, foto Marijan Zlobec

IMG_2971

Jurij Kobe s svojo ekipo arhitekltov, foto Marijan Zlobec

IMG_2968

Jurij Kobe in Janet Holmes à Court, foto Marijan Zlobec

IMG_2937

Ugledni gostje na koncertu, foto Marijabn Zlobec

IMG_2991

Direktorica Festivala Maribor Brigita Pavlič in nastopajoči virtuoz na arabski lutnji Joseph Tawadros


En odgovor na “Richard Tognetti najpomembnejša ženska v Mariboru”

  1. Odlično! Četudi ni smešno, sem se morala ob branju kdaj nasmehniti, predvsem pa obžalujem, da nisem užila tako dovršeno popisanega in s strani pisca ovrednotenega dogodka v živo – neposredno izpod Piramide! Bolj se ne bi mogla strinjati s podano poanto. Zdi se, da živimo čas, obvladovan z dobro vkoreninjeno potrošniško pametjo, ki deluje tudi na umetnostnoprodukcijskem oz. organizacije festivalov področju: mikaven pomp ovitek, ki zagotavlja prodajno-potrošniški uspeh, ker pa je vsebina tako zaradi trendov kakor zaradi tradicij že prodana, ta niti ni več pomembna. O tem, kaj je bilo postreženo oz. kaj naužito ali použito, se ne vpraša več nihče, saj je bistvo potrošništva omama I am here and I like it (or in the past: I was there and I’ve got it.) Iskrene zahvale kritiku! Avec cordialite –

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja