Tiho se je v bolezni poslovil veliki slovenski skladatelj, avtor največjega števila izvirnih slovenskih oper in baletov, dirigent, umetniški vodja, violist in profesor Darijan Božič. Božič se je rodil 29. aprila leta 1933 v Slavonskem Brodu.
Darijan Božič, foto DSS
Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je leta 1958 diplomiral pri skladatelju Lucijanu Mariji Škerjancu iz kompozicije in leta 1961 pri Danilu Švari iz dirigiranja. Izpopolnjeval se je v Parizu in Londonu. Bil je violist orkestra Opere SNG (1953-1964) in Slovenske filharmonije (1964-1968), dirigent Opere SNG (1968-1970), umetniški vodja in upravnik Slovenske filharmonije (1970-1974). Od 1980 je bil profesor na Pedagoški akademiji ter nato na Pedagoške fakultete v Mariboru. Od leta 1995 do 1998 je bil direktor ljubljanske Opere SNG. Od leta 1998 je bil upokojen in spričo bolezni ni več veliko ustvarjal.
Za Božiča je značilna izrazita dvotirnost: na eni strani ustvarjanje bolj ali manj čiste instrumentalne glasbe, na drugi pa ustvarjanje, ki razen občasne uporabe sintetičnega zvoka in vizualnega dogajanja vključuje tudi govorno ali peto besedo.
Darijan Božič – Audiogemi I – IV
Božič se je leta 1962 pridružil skupini Pro Musica Viva in veljal za avantgardnega skladatelja, morda celo najbolj med vsemi.
Darijan Božič – Audiospectrum
Med njegovimi scenskimi deli naj omenimo Mali prodajalci, balet, 1957, Baletna enodejanka, 1957; Humoreske (opera, R. Dorgeles), 1958; Spoštovanja vredna vlačuga (opera), 1960; Gluha okna (televizijski balet), 1967; Jago (happening, W. Heinrich, po Shakespeareu), 8 performers, magnetofonski trak, 1967-1968; Ares-Eros (glasbena drama, libreto Božič), 1970; Lizistrata (opera, po Aristofanu), 1975…
Darijan Božič – Štirinajsta
Med koncerti, ki jih je napisal Darijan Božič, omenimo Koncert za klavir, 1956; Koncert za saksofon, 1958; Humoreska za rog in orkester, 1959; Koncert za pozavno in orkester, 1960; Koncert za trobento in orkester, 1961; Improvizacije za šest skupin, 1963; Simfonija, 1964-1965; Audiografika, za klarinet, pozavne, klavir, godala in tolkala, 1970; Audiospectrum, 1972; Audiostructurae, klavirski koncert, 1973…
Darijan Božič – Requiem, spominu umorjenega vojaka – mojega očeta
Darijan Božič je napisal veliko komorne glasbe, kot Concerto grosso, Sonata in cool I in II (za flavto in za klarinet), Sonata in cool III (za flavto, bas klarinet in harfo), Pop Art I, II in III, Polyrhytmia, pihalni kvintet, 1968, za magnetofonski trak – Trije dnevi Ane Frank, 1963, Elongacije, 1967, Audiogem I-IV, 1974…
Pisal je za vokal – Ciganske pesmi, Blaznost (Gregor Strniša), Collage sonore (Svetlana Makarovič), Kriki (Tomaž Šalamun)…, kantate – Štirinajsta, Polineikes (Dominik Smole), Requiem, spominu umorjenega vojaka – mojega očeta, 1969, Slovenske pesmi, 1973, 1975, Bela krizantema, Maximilien Robespierre…
Delil je kruto usodo neizvajanja slovenskih del slovenskih ansamblov, solistov, ustanov in posledično neodmevnosti v javnosti, ignorantstva javnih zavodov, RTV, Slovenske filharmonije, kulturne politike, kulturnega ministrstva in občinstva.
Slovenski skladatelj je najbolj kaznovan, če dolgo živi in veliko napiše.
Med nagradami je nazadnje dobil Kozinovo za življenjsko delo leta 2015.
Marijan Zlobec