Galerija Cukrarna je bila lani dobro obiskana


Galerija Cukrarna je lani delovala uspešno in dosegla lepo število obiskovalcev ter organizirala veliko različnih prireditev, s čimer se je potrdila programska raznolikost in odprtost za različne umetniške vsebine, vse do koncertov in gledaliških predstav, podelitev nagrad in priznanj, simpozijev in okroglih miz.

Župančičevi nagrajenci s predstavniki MOL, Ministrstva za kulturo in SAZU, foto Marijan Zlobec

Preteklo leto je bilo hkrati prvo polno leto delovanja Cukrarne. Pripravili so 8 razstav, organizirali 45 dogodkov v lastni produkciji ter 76 dogodkov v sodelovanju z drugimi kulturnimi organizacijami in izvedli 224 javnih vodstev po razstavah. V letu 2022 so zabeležili 58.580 obiskovalcev. To je nekakšna osnovna letna platforma, ki jo bo treba v prihodnje še širiti: dodajati organizirane obiske, tako iz Slovenije kot tujih obiskovalcev, kar nasploh velja za turistične obiske galerij in muzejev povsod v Ljubljani, ki so še slabo izkoričeni.

Eclipse – Venerin test, performans v Galeriji Kapelica, 1999, na razstavi v Cukrarni, slika, ki je bila povod za ameriško cenzuro in posledično ukinitev bloga marijanzlobec.wordpress.com, foto Leonora Jakovljevič

Galerija Cukrarna vabi na javno vodstvo po pregledni razstavi Michelangela Pistoletta, enega najpomembnejših umetnikov dvajsetega stoletja, ki je s svojim intelektualnim delom in povezovalnim duhom odločno zaznamoval italijanski in mednarodni kulturni prostor. Vodstvo bo 8. januarja ob 11. uri. Vodila bo kustosinja Alenka Gregorič.

Razstava zajema velik del njegovega opusa in prinaša vpogled v ključna obdobja njegovega umetniškega delovanja od šestdesetih let prejšnjega stoletja do danes, s poudarkom na njegovem »temnem« obdobju; slednje je služilo kot izhodišče za koncept, izbor del in dramaturgijo razstave v Cukrarni, ki je nastala v sodelovanju z Zerynthio, centrom za sodobno umetnost iz Rima.

Z naslovom Četrta generacija umetnik v središče postavi prav ta čas, ki je pomembno zaznamoval njegovo umetniško prakso. Dela tega sicer redko predstavljenega obdobja – v enem od svojih besedil ga je umetnik poimenoval Umetnost bede (1985–1989) – so zbrana v drugem nadstropju galerije; tu je poleg risb, slik in skulptur na ogled in situ narejena črna poslikava, ki so jo za galerijo na sedemdesetmetrski steni pod umetnikovim vodstvom izdelali študentje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.

V prvem nadstropju galerije so prikazane njegove morda najprepoznavnejše Zrcalne slike, od avtoportreta iz leta 1961 do najnovejših del, prav tako Minus objekti (1965–1966), s katerimi je nakazal prve tendence gibanja arte povera, dela, ki sodijo med ikonične objekte omenjenega gibanja, kot je na primer Venera cunj (1967), in bele skulpture iz osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Razstava se zaključi s projektom Tretji paradiž, ki od leta 2003 zaseda središčno mesto v umetnikovem ustvarjanju. Za projekt značilen simbol je preoblikovan matematični znak za neskončnost, s katerim umetnik reflektira raznolike medčloveške odnose, opozarja na potrebo po sožitju in prevzemanju odgovornosti posameznika do sočloveka in narave ter hkrati postavlja življenje v center neskončnosti. (Po tiskovnem sporočilu).

Trije igralci

V Cukrarni pa še naprej potekajo gledališke predstave Gibanje. Nastopajo Polona Juh, Nejc Cijan Garlatti in Benjamin Krnetić. Scenograf je Branko Hojnik, kostumograf Matjaž Plošinjak, avtor videa Atej Tutta, oblikovalec svetlobe Lev Predan Kowarski, koreografinja Bojana Robinson, oblikovalec zvoka Jurij Alič, prevajalka Aleksandra Rekar in dramaturginja Eva Kraševec.

Dramsko besedilo srbskega dramatika in dramaturga mlajše generacije Dimitrija Kokanova z naslovom Gibanje in podnaslovom Tehnologija in koreografija strahu spregovori o stanju strahu sodobnega posameznika v poznem kapitalizmu, ki je čas nenehnih kriz. To stanje avtor definira kot nezmožnost gibanja. V prvem delu tega sugestivnega dvodelnega besedila spregovorijo subjekti. Prvi spregovori o ljubezenskem razhodu, o strahu pred starostjo in o nezmožnosti prebolevanja razhoda. Plava v morju, premika se z mirovanjem. Drugi spregovori o zaklenjenosti v spomin na trenutek očetove smrti, o gibanju reke, ki nikoli ne zastane, in o stereotipni predstavi o moškem, kakršen naj bi po očetovem zgledu postal tudi sam. Tretji spregovori o strahu pred odklonom od družbenih normativov in o izolaciji. Plava v akvariju, telo je mirno, skriva se kot žival. Človek kljub svoji antropocentrični zaverovanosti ni zmožen razrešiti bivanjskih zagat, nasprotno, zdi se, da se civilizacijsko čedalje bolj zapleta v lastne zanke. Na tem mestu dramsko besedilo preusmeri izrekanje od tradicionalnega subjekta k objektom oziroma prostorom, ki morda še zmorejo redefinirati človekovo eksistenco.

Video

V drugem delu tako spregovorijo prostori gibanja, ki v posthumanizmu postanejo subjekti. Prva je tovarna, ki je, zdaj že v svoji razkrojeni podobi, nekakšen opomin na propad neke skupnosti, zlasti njenih delavcev. Drugi prostor gibanja je vrt, spomenik uničene narave, ki pa se še spominja, da v naravi ni hierarhije in da je človek le njen del. Slednjič pa spregovori telo, ki s svojo zmožnostjo gibanja, čustvovanja, izražanja ipd. prešije to subtilno besedilo. S tem dramatik izpiše tudi še vedno tleče upanje za človeštvo.

Gibanje je bilo leta 2020 nagrajeno s Sterijevo nagrado za najboljše sodobno dramsko besedilo v Srbiji.

Eva Kraševec

Gibanje je pisano v duhu svobodne forme sodobne dramske pisave. Gre za izpoved, ki skrajno intimno in do boleče točke iskrenosti in samopreizpraševanja odpira pogled v globino osiromašene človeške duše, utesnjene v kalupe sodobne meščanske – krščanske – kapitalistične zahodne družbene konvencije.

Izpoved, ki je močnejša od želje po ugajanju, močnejša od želje po ustvarjanju gledališča, kakršno poznamo in v katerem se počutimo varne in neobvezujoče nagovorjene, je nastala kot svojevrsten poetični zapis. Vsebini, ki je skrajno intimna, je avtor poiskal nekonvencionalno formo pisave, katere namen je v polnosti zaobjeti problem družbene tesnobe, ki postaja vedno bolj vseprisotna in je ni več mogoče ignorirati.
Gibanje se loteva vprašanj spolne identitete, in to skozi intimno perspektivo posameznika in njegove utesnjenosti v družbene norme, pričakovanja in zahteve ožje in širše socialne okolice; preizprašuje polje svobode in avtonomije znotraj navidez svobodomiselne demokratične družbe. Govori o družbenih pritiskih, konvencionalni vlogi spola ter družinskih in vzgojnih ideoloških vzorcih kot viru tesnobe in občutka neustreznosti, nepripadnosti, tujosti in odtujenosti od družbe in lastnega telesa. Polje svobode pa ostaja polje misli, ki se še edina giblje. Artikulacija – besede in izrekanje – je zadnje polje avtonomije kot alternativa avtodestrukciji. Predstava je prav tako prostor tega gibanja, ki je osvobajajoče in kar se le da avtonomno. Telo producira besede, vse drugo, vključno z našimi telesi, pa je last razosebljenega in vseobsegajočega kapitalizma, ki je prodrl v sleherno poro naših življenj.
Le dejanje jezika, ki bo ubežalo tehničnim avtomatizmom finančnega kapitalizma, v katerem je mesto univerzalne slovnice prevzela ekonomija, lahko omogoči novo življenje.

Nataša Velikonja

Besedilo, skratka, kliče po invenciji na nivoju uprizoritvene forme in v svojem neizprosnem preizpraševanju trenutne kulturne konvencije terja od uprizoritvene ekipe, da postavi pod vprašaj tudi ustaljene uprizoritvene konvencije, torej gledališče, ki je del te iste kulture – meščanske, zahodnoevropske hiperkorektne kulture patriarhalnega reda belega moškega. Uprizoritev mora, v skladu z radikalno iskrenostjo besedilne predloge, premostiti varen okvir neosebne odrske reprezentacije problema in ponuditi oziroma ustvariti prostor, čas in senzibilnost, da skupaj in skrajno iskreno pretresemo naše – meščansko – polje empatije in njeno širino.

Juš Zidar

Ponovitve: 6., 7., 12., 13., 14. in 16. januarja ob 20. uri.

(Iz predstavitve predstave)

Marijan Zlobec

, ,