Moderna galerija je po precej dolgem premoru pripravila novo razstavo gostujočega kustosa dr. Andreja Medveda, ki se aktivno ukvarja z likovno umetnostjo, organizacijo in vsebinsko pripravo domačih in tujih razstav, pisanjem, izdajanjem knjig (več kot sto), pisanjem poezije, esejev, prevajanjem… že več kot pol stoletja. Razstava z naslovom Momental–mente: Žive slike pa je namesto afirmativnega okolja znotraj same Moderne galerije, ki je seveda kot javni zavod odgovorna za celotno dogajanje in z vsemi zaposlenimi, naletela na pamfletistični odklon, tako rekoč fašizacijo s pozicij očitno dolgo ali predolgo število let priviligiranih uslužbencev, ki so s svojim delovanjem zadoščali predvsem lastnim kriterijem pojmovanja stroke v najširšem smislu te besede. Da so največje žrtve slovenski umetniki, razen določena skupinica priviligiranih in s tem nagrajevanih, (o dohodkih iz raznih blagajn za NSK sem pred leti podrobno pisal), ni nobena skrivnost, le da so ti umetniki preveč tiho, saj se resnici na ljubo nimajo kam zateči po pomoč.
Avtor razstave dr. Andrej Medved je nastopil zelo prepričljivo, vse fotografije Marijan Zlobec
Odprto pismo zaposlenih v Moderni galeriji je še slabše spričevalo za njih same, kot sem doslej mislil. Razmere so take, kot da bi izbruhnila državljanska vojna, v kateri se spopadajo levičarski partizani z desničarskimi domobranci, ki so v času poprejšnje vlade prišli na oblast in na njej še ostali, čeprav se je medtem vlada že zamenjala in potemtakem sledi, da se bodo partizani vrnili na svoje poprejšnje položaje ?
Dr. Robert Simonišek, Ira Marušič, dr. Aleš Vaupotič in Nika Zupančič
Po protestih zaposlenih in številnih odmevih nanje, so vsi skupaj pozabili, kaj je dejanski predmet polemik in napadov. Nič nismo slišali o delih in avtorjih na razstavi, kar je politikantstvo brez primerjave v vsej zgodovini Moderne galerije. Razstava so umetniška dela in njihovi avtorji. Tu smo priča še hujšim razmeram, kot jih je upesnil slavni France Prešeren v svoji pesmi Apel in čevljar, ki že v prvem verzu pove, da Apel podobo na ogled postavi… V pismu, ki ga tu ne bom objavil, pa o podobah sploh ni bilo govora.
Triptih Aleksija Kobala
Kustos dr. Andrej Medved je v nekem smislu prevzel funkcijo avtorja kot edinega odločujočega, a so hitro našli napako: ker ni bilo nič narobe z avtorji in z njihovimi slikami, so se lotili nadnapisov ali epitetonov ornansov ali okrasnih pridevnikov, ki jih je Medved predvsem kot pesnik prilepil ob nekatere avtorje (pri kaki polovici je to izpustil, kot smo slišali v pogovoru po njegovem prvem javnem vodstvu v petek zvečer). Pri Kopitarju sem sam seveda prepričan, da je bil prvi pošten Prešernov kritik; Prešeren sprva še zdaleč ni bil tako nadarjen pesnik (kot Kosovel, Murn, Kette, Balantič, Kajuh…); Prešeren je po Kopitarjevi kritični presoji pesmi, ki mu jih je bil pesnik prinesel v oceno, spoznal, da še premalo ve, zato je med poletnimi počitnicami ostajal na Dunaju in vsak dan hodil v Dvorno knjižnico študirat…Brez Kopitarjeve poštene kritike morda Prešerna v taki podobi kot ga poznamo, sploh ne bi bilo ?
Medvedovo ostro oko pod še bolj budnim očesom direktorja MG dr. Aleša Vaupotiča
Da je dr. Medved zelo samozavesten in avtorsko kreativen, sam odgovoren za svoj izbor, se je opazilo tako med samim vodstvom in predstavitvijo tako avtorjev kot del in še posebej njegovih tematskih oznak, kot jih obiskovalec lahko prebere na stenah vseh prostorov Moderne galerije. Nehote ali pa zanalašč, kdo ve, pa se je izdal in pokazal svojo avtorsko avtoritarnost, ko je omenil pet slikarskih imen, ki jih ni uvrstil na razstavo, ker po njegovem prepričanju v zadnjih dveh letih niso pokazali nekega novega presežka v svojem sicer že pokazanem, opaženem in priznanem opusu.
Štiri slike Roberta Lozarja
To je morda celo res, a je vseeno treba vedeti, da je tu drugo in pomembnejše razstavišče in priložnost soočanja najboljšega, kar je v slovenskem slikarstvu nastalo v zadnjih letih. Če bi dodal še nekaj imen in njihovih del – vsak je praviloma zastopan s štirimi, bi razstava kvečjemu še pridobila, a bi se dr. Medved morda ne izkazal za tako avtorsko izrazitega, kot se je, saj bi “vzel” umetnike, ki so se v zadnjem času pokazali že drugje (in bi se tu morda bolj ponavljali kot ponudili še boljša dela?). Prostori v Moderni galeriji bi na primer vzdržali vsaj še dva slikarja ali slikarki.
Marko Jakše – Lovec na artičoke, 2014 – 2022
Ampak ta Medvedova pika je res pika na i. Všeč mi je njegov izziv in vztrajanje v lastnih izkušnjah in odločitvah za in proti, ni mi pa všeč, da so spet slikarji tako odvisni od njegove volje. Če je na razstavi raje imel omenjene večinoma monokromne slikarke, kot pa iz njegovih ust slišani imeni Tina Dobrajc in Uroš Weinberger, ki pa sta verjetno po Medvedovem okusu preveč pripovedna, poleg tega je Dobrajčeva svoje najboljše slike v zadnjih recimo sedmih letih (po Equrni 2015, pa Mariboru, v Cukrarni…) že pokazala, prav tako je imel Uroš Weinberger nekaj izrednih slik iz cikla Projectories na ogled lani v galeriji Generali za Bežigradom in bi se zdelo, kot da se razstava v Moderni galeriji ponavlja ali sledi lahkotnejšemu konceptu z lažjim pristopom kopiranja že videnih del ? Morda, a Medved bi moral bolj staviti na antološko vrednost izbranih slik in seveda avtorjev.
Dr. Andrej Medved
Medvedu množična kultura in folklora ter ženska ikonografija na izrazni ravni niso blizu, bi sklepal. (In dodal, da ni želel plonkati, česar pa seveda ni rekel). Sklepam, da na svoji razstavi ni želel zaužiti “poživitvenega odmerka”, ki bi ga predstavljale po štiri slike Tine Dobrajc in Uroša Weimbergerja, kaj šele Ive Tratnik ? Omenil je še črne slike Sandija Červeka, pa slikarski opus Mitje Ficka in Ane Sluga. Torej bi na razstavi imeli morda še pet, šest slikarjev in slikark ? Ni jih izbral, a spet ne povsem zanikal, saj jih je vsaj omenil. Nekaterih pa seveda ni niti omenil, kot na primer Ive Tratnik, ki je najbolj slikarsko aktivna ravno v zadnjih letih, a je pred meseci že imela svojo samostojno razstavo v Equrni, še prej pa na gradu Rajhenburg, pa z Jakšetom v Mariboru… Kurator vse to ve, ali bi moral vedeti, in se potem odloča.
Kolektivni ogled
Od omenjenih pamfletistov iz Moderne galerije bi pričakoval kakšno kritično besedo o sami razstavi; ni je bilo, jasno da podpisniki in hkrati uslužbenci Moderne galerije niso prišli na prvo javno vodstvo, ki mu je sledil še koncert predvsem jazzovskih kitaristov. Služba je morda le tedaj, ko se komu kaj zdi, da bi delal ? (Če bi novinarji Dela tako ravnali in se vedli, ne bi dnevnika brali niti en dan!).
Dr. Aleš Vaupotič predstavlja udeležence pogovora o razstavi
Razstava je boljša, kot sem po spremljanju polemik iz tujine, opazil po obisku v živo, kar pomeni, da je bil nastop zaposlenih v MG izrazito negativističen in za javnost škodljiv. Da so medtem umaknili nadnapise, nisem niti opazil, še manj jih pogrešal, saj so slike bile opremljene s potrebnimi naslovi, tako kot vedno. Vtis je zelo dober, ni pa še sijajen; pot do mojstrstva je še dolga, še posebej, če bi slovenski umetniki želeli biti enakovredni vrhuncem v sočasnem evropskem slikarstvu.
Slike Mateja Čepina
Akademija premalo mojstri, zahteva, postavlja kot pogoj…Podobno je na drugih področjih, na primer v glasbi, kjer lahko diplomiraš, tako da npr. igraš nek klavirski koncert na pianino ob profesorici, ki poučuje že petdeset let in pri tem pazi, da ne bi bil nihče boljši…
Edina slika Iva Prančiča kot kritika razstavne politike Moderne galerije
Umetniški kriterij v umetnosti je umetnik sam. Ampak eno je, kako sam sebe vidi, drugo pa, kako ga opazujejo drugi. Kriteriji bi morali biti podobni kot so v športu; če si odličen, prideš lahko povsod, četudi si samo Slovenec. V sodobni slovenski likovni umetnosti je problem odličnosti precej nejasen, po svoje prilagodljiv razmeram, ne pa absoluten cilj.
Je Joni Zakonjšek največja slikarska mojstrica ?
Na tej razstavi se želja po individualnem mojstrstvu še najbolj pokaže pri Joni Zakonjšek, kar pa seveda ni nikakršno Medvedovo odkritje. Je pa bila povedna njegova opazka, češ da je na razstavo uvrstil sliko Iva Prančiča, ker bi ga Moderna galerija (sama od sebe ali po svoji volji) ne. Najbolj je postavljena v ospredje nekako manjkrat prisotna ali povzdignjena slikarka Nika Zupančič, ki je dobila na voljo celotno steno, največjo v Moderni galeriji, kjer je bila nekoč, menda pred kakimi 45 leti, na ogled ena sama velika slika slavnega črnogorskega slikarja Petra Lubarde, za kar je seveda poskrbel Zoran Kržišnik. Zupančič je ustvarila mozaik, sestavljen iz 40 manjših slik ter izbrala kombinacijo ali razpored. Vtis je močan, epski, je pa še možnost večje abstraktne perfekcije pri obdelavi posameznih komponent.
Marko Jakše – Pridi, zajček, pridi, 2022
Pri Marku Jakšetu se zdi, kot da so ga potegnili iz kakšne kleti ali s podstrešja; eno delo je tako skrivenčeno, da bi takoj potrebovali likalnik, a bi se potem zgodila katastrofa. Žal (glede na razstavo v Moderni galeriji) ima Jakše v tem trenutku nekaj zares odličnih slik na Beneškem bienalu, (njihova postavitev se mi zdi preveč stisnjena, v pretemnem prostoru in z napisi preveč pri tleh in v temi, tako da obiskovalec do naslovov del težko pride), nekaj pa na drugih razstavah ali v galerijah, tako da izbor ni najboljši oziroma je kar slab ali najslabši na razstavi, a take so v tem trenutku objektivne okoliščine.
Marko Jakše – Pahni medveda, 2014
Je pa Medved omenil Jakšetovo retrospektivo v Modernovi galeriji (kot programsko potrebo), pozabil pa je omeniti še eno nujno retrospektivo, na pogovoru prisotnega Živka Marušiča. Njegov vzpon se je začel nekako skupaj z novo podobo italijanskega slikarstva, opaženega na Beneškem bienalu leta 1980. Marušič je sicer imel pregledno razstavo leta 1998, torej pred 24 leti.
Sliki Živka Marušiča
Tu je prišlo do zgodovinskega premika, saj je ob teoretiku in kritiku Achillu Bonitu Olivi, ki sta ga omenila in osebno spoznala tako dr. Andrej Medved kot Živko Marušič, prvič prišla do veljave ali opozorila nase generacija danes svetovno znanih slikarjev, kot so Sandro Chia, Enzo Cucchi, Francesco Clemente, Mimmo Paladino, Niccola De Maria, ki jih je Oliva predstavil v sekciji Aperto. Spominjam se onega bienala, pa tudi takojšnjih slovenskih reakcij nanj, ki se pri Živku Marušiču ter v njegovem slikarstvu kažejo vse do danes. V resnici bi rad videl kakih 300 njegovih slik na retrospektivi v Moderni galeriji, tako kot 300 Jakšetovih. In zakaj tega ne vidim ? Vprašajte Zdenko Badovinac in podpisnike omenjenega odprtega pisma. Oni so nad umetniki in njihovo umetnostjo; če nočejo, nekaterih enostavno ni. Kuratorstvo je v Sloveniji največji antikulturni fašizem.
Živko Marušič
V kontekstu Živka Marušiča in tokratne razstave je bolj vprašljiva umetniška identiteta ter s tem prisotnost njegove hčerke Ire Marušič, ki je sicer diplomirala iz slikarstva na Beneški akademiji in je pod italijanskim slikarskim vplivom, le da kot podaljšek svojega očeta, ki pa je vendarle sopotnik omenjene italijanske slikarske generacije. Omenila je svojo fascinacijo nad slikami Enza Cucchija…, a bi raje doživel močan njen osebni stil, ki ga še vedno išče.
Staš Kleindienst – Zimska pokrajina
Izbor štirih slik Staša Kleindiensta je tokrat zelo prepričljiv in boljši od vsaj nekaterih del, kot jih je nazadnjhe pokazal v galerini Equrna. Medved je očitno dobro segel v izbor in umetnika povzdignil. Podobno se mi kaže pri Mihi Štruklju, ki fascinira z velikimi slikami (in se predstavlja bolj prepričljivo kot nazadnje v Cukrarni) ter kaže podoben epski slikarski pogum kot ga je že pred dvajsetimi leti.
Tri slike Mihe Štruklja
Miha Štrukelj, kot rečeno, postaja slikarski epik, čeprav je v bistvu vseskozi urban. Vedno ga zanimajo mestni predeli, četrti, ulice, hiše, posledično posihološka utesnjenost sicer odsotnih bivajočih. Kot da tu ni za živeti.
Staš Kleindienst – Pripovedi, 2022
Robert Lozar je na pogovoru v MG pripovedoval o svojih slikarskih sanjah oziroma videnju svojih slik, ki jih je potem realiziral tako, kot so mu o tem pripovedovale sanje; to je s stiskanjem barv iz tub in slikanja določenih večbarvnih vozlišč, kar pa se ne kaže tako mojstrsko, kot to opažamo v vrhunski evropski abstrakciji in kot je prikazana v mnogih monografijah. (Zadnjič sem v knjigarni MuseumsQuartiera na Dunaju videl štiri knjige kataloga vseh slik Gerharda Richterja, če omenjam samo njega, čeprav ni samo abstraktni slikar).
Nina Čelhar med svojima slikama
Pri Aleksiju Kobalu je njegov prikazani triphih slikarsko vsekakor vrhunski, vprašanje pa je, ali je izbor najboljši, glede na njegova dela iz zadnjih let ? Motivno slogovno je namreč vse enako, a pri njem poznamo tudi širšo motiviki. Medved je očitno imel raje enovitost, tako kot jo opažam v slikah Nine Čelhar ali Barbare Drev, malo več “diferenciranosti” pa ponujajo slike Suzane Brborović… Čelhar preseneča tako s svojim posebej občutljivim, morda najbolj nepričakovanim koloritom na razstavi. Pri njej se morda še najbolj vprašaš: zakaj, čemu sem tu in hkrati bolj odsotna kot drugi ? Podobna ji je Barbara Drev, medtem ko se Katja Pal poleg slikarke vidi še kot oblikovalka, morda celo kot arhitektka slike, malo pa aludira na nekdanji zgodovinski konstruktivizem..
Katja Pal
Dr. Andrej Medved je začuda našel v svojem izboru približno pol pol: slikark in slikarjev: Suzana Brborović, Nina Čelhar, Barbara Drev, Ira Marušič, Katja Pal, Maruša Šuštar, Joni Zakonjšek in Nika Zupančič. Naj dodam še imena slikarjev: Matej Čepin, Marko Jakše, Staš Kleindienst, Aleksij Kobal, Mitja Konić, Robert Lozar, Živko Marušič, Ivo Prančič in Miha Štrukelj. (Če bi dodal še štiri umetnike in umetnice, kot jih je omenil, bi dobili še 2 in 2). Lahko bi dodal npr. vsaj še štiri slike Uroša Weinbergerja in štiri Ive Tratnik, a je lepo priložnost zamudil. Škoda.
Štiri slike Maruše Šuštar
Maruša Šuštar spet preseneti s svojim posebnim kolorizmom in še bolj apocentrizmom z miniaturnimi človeškimi figuricami, ki jih opaziš od daleč kot neke pike ali packe, dokler se ne povsem približaš in začneš opazovati detajle, ki so presenetljivo, bi skoraj rekel afriški.
Detajl slike Maruše Šuštar
Cela slika
Sliki Mitje Konića
Slikarstvo na Slovenskem se feminizira, kot ne bi pričakovali v preteklosti, ko so bile slikarke v glavnem postavljene v slabšalni položaj, če se spomnimo Ivane Kobilca pa Karle Bulovec, ali pa so se bolj umaknile v ilustracijo, grafiko, celo kiparstvo, oblikovanje, video, performans, tandeme. Zdi se, kot da je Metka Krašovec s svojim velikim opusom prva dočakala sklenjeni ustvarjalni opus s kontinuiteto ter najvišjim priznanjem s Prešernovo nagrado ter morda posledično donacijo svojega opusa Narodni galeriji. Nekaj umetnic na to še čaka.
Slike Suzane Brborović
Je feminizacija posledica spoznanja moških, da se delovanje na področju umetnosti ne izplača ? Živko Marušič je v MG mimogrede, a precej ironično omenil, da ima 500 EUR pokojnine. Če ne bi svojih slik uspešno prodajal, bi umrl od lakoti, tako kot Ivan Grohar, ali pa končal še kako drugače.
Ira Marušič
Moderna galerija ima menda za vse odkupe v enem letu na voljo borih 300 tisoč evrov. Kaj zdaj, ministrica dr. Asta Vrečko ? To je pol manj, kot je zbiralec umetnin Igor Lah dal, vsaj približno, za eno samo skulpturo slavnega angleškega kiparja Tonyja Cragga. Dobro, tu se ne bi vtikoval v njegovo osebno ali zasebno zbirko, dokler ne bo v celoti pokazana v njegovi galeriji, ki jo gradi na Bledu.
Štiri slike Ire Marušič
Vsaka vaška cesta ali kaj podobnega lahko dobi za svojo obnovo nekaj milijonov, kot bi zbrali nešteto primerov samo s področja komunale, ki je tisočkrat močnejša od financiranja države likovne umetnosti na Slovenskem, če še ne veste.
Likovno ustvarjanje je za umetnike velik materialni strošek in nenehno žrtvovanje za višje umetniške cilje. Delaš nekaj let, pokažeš dela na razstavi in dobiš: 300 evrov razstavnine.
Nika Zupančič
Potem pa še dodatno prebereš pamflet strokovnjakov, ki se zmrdujejo, da je nekdo “novoromantični slikar”, drugi “temačni”, tretji “elokventni”, četrta “globoko modra”, peti “čudežni”…
Nina Čelhar
Koncert dveh kitaristov je prijetno dopolnil petkov večer v Moderni galeriji. Nastopila sta kitarist Marko Čepak – Maki in basist Roberto Franceschini.
Matej Čepin
Matej Čepin je presenetil s kombinacijo realnega in imaginarnega, s postavitvijo ženske figure, verjetno že skoraj odrasle, na gugalnico sredi gozda al.i vsaj narave, bi skoraj lahko ugotovili. Kaj ponuja taka slika ? Meditacijo, prostor za osebno pomiritev in v neposrednem stiku z naravo ?
Detajl Čepinove Gugalnice
Koncert
Akustika v osrednji dvorani Moderne galerije je zelo dobra in bi veljalo imeti v njej več koncertov, kot jih je nekoč imel Ansambel Slavka Osterca pod dirigentskim in umetniškim vodstvom skladatelja Iva Petrića.
Duo 𝐌𝐚𝐫𝐤𝐨 Č𝐞𝐩𝐚𝐤 – 𝐌𝐚𝐤𝐢 𝐢𝐧 𝐛𝐚𝐬𝐢𝐬𝐭 𝐑𝐨𝐛𝐞𝐫𝐭𝐨 𝐅𝐫𝐚𝐧𝐜𝐞𝐬𝐜𝐡𝐢𝐧𝐢
Medtem je že treba misliti na pripravo velike razstave za Evropsko prestolnico kulture Gorica – Nova Gorica 2025. Smiselno bi bilo, da bi se v goriški prestižni Palači Attems predstavila najmočnejša in najštevičnejša skupinska razstava slovenskih umetnikov doslej z izborom kakih 100 avtorjev in 500 del oziroma umetniških projektov. Čas je za svet, ne zapečkarstvo. Čas je za odprtost in sodelovanje.
Marijan Zlobec