Tujca zmotila slovenski Koncertni atelje

34. Slovenski glasbeni dnevi so zelo živahni, čeprav ni prostora niti za vse slovenske skladatelje in še manj za razne nastopajoče, tako soliste kot komorne sestave. Zdi se, kot da se programsko vrtijo v krogu in so nekatera imena prisotna bolj na gosto, nekaterih skladateljev pa ni na programu dvajset, trideset let. Vedno je problem v tem, kdo je na oblasti. Vtis je, kot da se sedaj ve, kdo je na glasbeni oblasti.

Simon Klavžar, vse fotografije Marijan Zlobec

Na nocojšnje koncertu Koncertnega ateljeja Društva slovenskih skladateljev v Viteški dvorani Križank je program oblikovala skladateljica Nina Šenk, ki je sicer umetniška voditeljica tega celoletnega cikla koncertov.

Anja Gaberc

Žal ni opazila, da tuja zveneča imena z nekaterimi svojimi kompozicijami ne spadajo na naše odre, ker imamo ne nazadnje sami dovolj tako skladateljev kot del za nastopajoče na odru.

Maja Rome

Slovenska glasbena kultura prav tako ne potebuje nekih tujih zvenečih imen, da bi naredila vtis svetovljanskosti, pa se na koncertu izkaže, da ne ponujajo ničesar, kar je boljše od domače “robe”.

Simon Klavžar

Slavni Ligeti bi s svojo zelo slabo napisano Sonato za violo solo v dveh stavkih mirno lahko ostal doma, podobno pa še sicer znameniti oboist Heinz Holliger, tokrat s svojo kompozicijo Arioso in Pasacaglia za harfo solo.

Trio

Zakaj bi morali mi na festivalu slovenske glasbe, ki je že tako ali drugače premalokrat izvajana, klečeplaziti pred tujci in še posebej njihovimi slabimi deli ? Saj imamo sami odlična dela za violo solo kot za harfo… Solistki, še posebej violistka Maja Rome z Ligetijem ni imela kaj početi, da ne bi bila hkrati v opazni zadregi. Malo več virtuoznega soka je svoji skladbi vsaj na nekaj mestih dal Holliger in s tem solistko Anjo Gaberc koncertno vznemiril.

Maja Rome z Ligetijem

Smo kjer smo in razmere se ne spreminjajo.

Vito Žuraj in dr. Jernej Weiss

Ta konglomerat različnih del, izvajalcev, kompozicijskih usmeritev, stilov…ni bil najbolj posrečen, naredil je vtis razparceliranosti in vsaksebnosti, pri čemer se je poslušalec sam moral odločati in ugotavljati, da neke rdeče niti ali povezanosti ni bilo.

Peter Šavli in Simon Klavžar

V taki programski zasnovi večera je imel še največ sreče Peter Šavli s svojo kompozicijo Personae za marimbo solo v odični izvedbi tolkalca (v bistvu pa specialista za marimbo) Simona Klavžarja. Šavli pozna domače skladateljske razmere in se raje drži bolj “zadaj”, za razliko od nekaterih drugih, ki mislijo, da je ves glasbeni svet njihov. Čeprav je kompozicija stara že nad dvajset let, pa ohranja svežino in najde zlahka stik z avditorijem, še posebej, ker je celovita in ravno pravšnja, kar pomeni, da je v zvočno – izpovednem ravnovesju. In kot tako jo je predstavil solist.

Igor Majcen na odru

Ob uvodni skladbi Igorja Majcna Bits & Pieces bi bilo potrebno zanemarit tisto, kar je o njej, še bolj pa o naslovu in njegovi razlagi povedal, in se osredotočiti na to, kar se z odra sliši. Manj kot je besedna razlaga in bi od skladatelja pričakovali. Se sestavlja in razpada pa spet sestavlja.

Maja Matić po izvedbi

Maja Matić se hitro dviga iz anonimnosti in opozarja nase kot skladateljica s svežimi idejami. Tokrat je v kompoziciji Between eardrums za tolkala in harfo vzpostavila dialog, ki je na nekaterih mestih postal dobeseden, z uporabo posameznih besed in imen, verjetno kot navdih ali muzo, kot je bila izgovorjena ta beseda. Slišali smo izrazito odprto delo, kot bi rekel Umberto Eco. Nisem prepričan, da avtorica ne misli ali razmišlja dlje, kot je segla nocojšnja izvedba.

Tolkalski del izvedbe Maje Matić

Pri Larisi Vrhunc je skrivost v tem, kaj ji je v resnici pomenil GAMA, kot je naslov njene kompozicije za violo in harfo. V originalu je bila skladba napisana po smrti njenega profesorja kompozicije Marijana Gabrijelčiča za violo in klavir. Vrhunčeva je namesto klavirja sedaj uporabila harfo. Težko bi rekel, ali se da prepoznati kakšno medsebojno skladateljsko “približevanje”, kot hommage učenke učitelju. Če bi v tej skladbi iskal profil GAMA, ga ne bi našel, pri Vrhunčevi ali zanjo pa tega ne bi mogel ali smel reči, saj je kompozicija njena. Ni pa v njej neke nostalgije ali emocije.

Larisa Vrhunc

Matej Bonin je sedaj nekako skladatelj v modi in postaja kandidat za nagrado Prešernovega sklada 2020. Njegova skladba Shimmer VII za harfo, tolkala in violo je sedma v ciklu po letu 2016, a je vprašanje, kaj to pravzaprav pomeni, razen številke in avtorjeve razlage. Malo je še zadrege, kaj naj vsak inštrument počne (sam s sabo) in v dialogu. Ni tako natančno in dorečeno, da bi se ta trojček na odru izkazal v svoji maksimalni zmožnosti. Kompozicija izpade precej oglata in samo iščoče, premalo je notranje povezovalne logike, ki bi odkrila ustvarjalno briljanco.

Matej Bonin

Marijan Zlobec